Dodatno mednarodno noto albumu daje prva pesem skupine v španščini Hay libertad, ki je nastala v sodelovanju z barcelonsko skupino La Pegatina. Odkar imajo tudi slovenskega člana Jerneja Šavla, lahko morda na naslednjem albumu, ki bo znova namenjen nekdanjemu jugoslovanskemu trgu, pričakujemo celo prvo besedilo v slovenščini. »Resnično smo razmišljali, da bi posneli tudi nekaj v slovenščini, ko smo igrali na protestih v Ljubljani, ker nam je Slovenija zelo pri srcu, a nam to še ni uspelo. A Jernej je Prekmurec, v tem jeziku pa res nismo domači,« v smehu pojasnjuje DJ in glasbeni producent skupine. V Ljubljani so nazadnje zaigrali lani septembra, ko so na Kurzschlussovem koncertu napolnili Križanke, dan prej pa v podporo beguncem nastopili tudi na Festivalu za odprte meje.
Ni pobega z Balkana (No escape from Balcan) je naslov ene od pesmi z novega albuma. Govori o gastarbajterju, ki ne more iz svoje kože, a lahko bi gledali tudi širše.Ko govorimo o Balkanu, po navadi razumemo to kot nekaj slabega – divjake, idiote, kot nas deloma še vedno razume tudi Evropa. A zakaj bi gledali slabo na to, kar smo in čemur ne moremo ubežati? Zakaj bi se morali spreminjati, da se vklopimo v nekaj tretjega, v Evropo, kot jo sami dojemamo? To ne more biti uspešno. So se Švicarji ali Francozi spremenili, da bi bili Evropa?
Kot pravi vaš verz iz pesmi Volio BiH: »Jaz ne grem v Evropo, naj ona pride k nam.«Natančno tako. Delajmo to, kar znamo, dobro in kakovostno, pa bodo ljudje sami od sebe iz zanimanja prišli k nam. Če pa se hočemo zgolj prilepiti na njih in jim vzeti malo denarja, pa nas bodo seveda dojemali kot »superbalkance«.
Druga pesem z albuma Happy machine, Free.mp3, daje podporo največji spletni strani za prenos filmov in glasbe. Zakaj podpirate Pirate bay in prost pretok informacij, medtem ko se jih glasbena industrija na vse kriplje trudi ustaviti?Eden od ustanoviteljev Pirate baya je preživel celo osem let v priporu, čeprav mu nikoli niso popolnoma dokazali, da je kriv, onemogočili pa so mu celo študij v zaporu. V Bosni imamo vojne zločince, ki so dobili manj kazni. Vprašaš se, kaj je tako hudega v tem, da ima nekdo spletno stran in skrbi za prost pretok informacij, in ali si zato zasluži več zapora kot vojni zločinec. To je bila osnovna ideja, in ko smo dalje raziskovali, smo uvideli, da je pravzaprav celotna glasbena industrija velika prevara. Vzamejo tvojo glasbo, jo dajo na kos plastike in to prodajajo ljudem. Glasbenik pri tem dobi 1 dolar, industrija pa 25. Minilo je 50 let in ljudje so se navadili, da je to normalno. A glasba je seveda obstajala pred glasbeno industrijo. Ljudje so igrali drugim in če so bili dobri, so se informacije širile naprej. Zakaj se ne bi vrnili k temu? Zdaj imamo nove medije, ki brez vmesnega člena omogočajo komunikacijo med glasbenikom in občinstvom. Zakaj bi se nekdo vrinil med nas in obojim zaračunaval za to? Zato podpiramo Pirate bay in druge podobne strani. Ko jih uničujejo, tudi takšnim bendom, kot smo mi, onemogočajo neposreden stik z ljudmi. Za umetnost ni nič hujšega kot preprečevanje prostega pretoka informacij.
Vam se je to gotovo obrestovalo, saj imate kup oboževalcev, ki ste jih s tem nagovorili.Ko imaš nekaj povedati in v to verjameš, ne gledaš na to, koliko se obrestuje, ampak hočeš, da te čim več ljudi sliši. Hočeš videti, koliko imaš somišljenikov. Ni važno, ali je to deset, deset tisoč ali milijon ljudi, važno je, da do njih pride. To je bistvo eksperimenta, ki se ga na neki način lotevamo: da vidimo, kdo kako razmišlja in ali obstajajo načini, da spremeniš njihovo razmišljanje. Če ti določeno število ljudi z argumenti uspe prepričati, da premislijo in uvidijo alternativo, potem se je obrestovalo. Seveda smo zadovoljni, ko so polne Križanke, a glasbe ne delamo zato, da jih napolnimo. To je rezultat dela, ki je ljudem očitno všeč in jih nagovarja v tolikšnem številu.
Vaša besedila so tudi aktivistično obarvana. Ljudi pozivate k stavki, na ulico. V Sloveniji in v Bosni in Hercegovini so ljudje resnično vstali proti skorumpirani politiki. Kaj se zdaj dogaja v vaši domovini, so ljudje še angažirani, ljudske skupščine še potekajo?Skupščin seveda ni več, to bi bilo preveč romantično. Kar se je zgodilo, pa je vseeno zelo pomembno za našo državo. Prvič se je zgodil narod, ljudje so se samoorganizirali in podali na ulice. Neposredni rezultat je nedavno obnovljena proizvodnja v Kemijski industriji Dita v Tuzli, kjer so se ljudje iz tovarne, ki je bila že deset let v stečaju, samoorganizirali, nabrali sredstva in sami znova zagnali proizvodnjo. To je socializem v svoji najpreprostejši obliki. In to je sporočilo, da se moramo sami organizirati in nehati čakati, da nas demokracija čudežno popelje v blaženo stanje. Protesti se bodo ponovili in takrat bomo lahko nadaljevali iz te točke, naivno pa je pričakovati, da se bo v trenutku vse spremenilo. Treba je razumeti, da ljudje v Bosni po izkušnji vojne ne marajo nasilja in da je zato kar 20 let trajalo, da so vstali, saj niso več videli drugega načina za spremembe. V državi je še vedno ogromno orožja. Izurjeni vojaki, ki so pet let preživeli v rovih, se ne ustrašijo policista, pendreka, niti puške. Zato je treba biti zelo previden, saj nasilje zagori kot škatla vžigalic, kar smo tudi sami izkusili.
V več pesmih odkrito opevate konopljo. V kakšni obliki bi podprli njeno legalizacijo?Prepovedati rastlino je popolnoma absurdno. Tolikokrat je že bilo dokazano, da konoplja ne povzroča zasvojenosti, po drugi strani pa nam lahko da toliko dobrega. Zato podpiramo legalizacijo tako v zdravstvene namene kot nasploh. To je stvar zdravega razuma. Zanimivo je, koliko prahu se dviguje okoli ene rastline, ki v naravi obstaja že tisoče let, v primerjavi z vsemi smetmi, ki nam jih servira farmacevtska industrija.
Kako nastaja Dubiozina glasba, ki združuje tako različne sloge, kot so ska, rock, reggae z balkanskim melosom?Najprej razvijemo idejo, ki se nas dotakne in jo želimo ljudem posredovati. Ko napišemo del besedila, ki nas vodi, začnemo razmišljati, kakšna glasba bi najbolje podprla to idejo. Ampak ne na tak način, da zakoličimo, katere tri žanre bo vsebovala in da bomo na koncu vključili še malo harmonike. Igramo se in iščemo, kaj najbolje zveni z besedilom. Težke teme se nujno ne skladajo s težko in temačno glasbo, ampak se odlično ujamejo tudi s preprostim ritmom. To dokazuje, da lahko človek hkrati pleše in razmišlja. Kolikor je možno, skušamo komercializirati zgodbo, ki jo pripovedujemo, zato da problematika doseže čim več ljudi. Na neki način jih prevaramo, saj igramo tako glasbo, da jih pritegne, a z besedilom, ki jim da misliti.
