To pot razprava ni načelna. David Cameron mora vplivne člane svoje konservativne stranke prepričati, da lahko od Evrope iztrži še boljši položaj, kot ga je Margaret Thatcher. Obljublja, da lahko Velika Britanija od Evrope dobi več, kot ji daje. Če mu to ne uspe, se na bližajočem se referendumu Britanci lahko odločijo za odcepitev od EU.

Cameron med drugim zahteva zamrznitev plačevanja socialnih prispevkov družinam migrantskih delavcev iz drugih članic EU. To ni kozmetični popravek posebnega položaja Velike Britanije znotraj Unije, ampak posega v jedro delovanja celotnega kontinenta, ki deluje po načelu prostega pretoka kapitala, blaga in ljudi. Velika Britanija je pri prvih dveh vprašanjih dogmatična. Če bi katera od držav želela omejiti kapitalske tokove znotraj EU in bi ogrozila London kot največjo pralnico denarja na svetu, bi po njej udarili z železno pestjo kolektivnega neoliberalizma. Tudi prosti pretok blaga je svetinja, ki je ne smeta ogroziti niti recesija niti terorizem. Svobodna trgovina in njena nevidna roka sta pri obojem edina garanta osebne svobode in gospodarske rasti.

Svoboden pretok ljudi pa je vedno manj samoumeven sestavni del Evropske unije. Še preden smo v Sloveniji in na Madžarskem militarizirali meje in zgradili mrežaste zidove, je Velika Britanija ustavila neevropske migrante že v Calaisu v Franciji. Pri zahtevah o spremembi pridružitvene pogodbe pa ne gre za politične begunce iz Afrike ali prosilce za azil z Bližnjega vzhoda. Velika Britanija hoče omejiti tokove ekonomskih migrantov iz držav članic EU iz vzhodne Evrope.

Delovna sila iz postkomunističnih držav je za britanski kapital izjemno koristna. Vstop teh držav v EU je dramatično znižal ceno izobražene in kvalificirane delovne sile ter hkrati odprl nove trge. Vstop vzhodne Evrope v Veliko Britanijo je bil spektakularen. Tam dela več kot dva milijona Vzhodnoevropejcev z evropskim državljanstvom. Dvakrat več kot je azilantov v Nemčiji. Ista dela opravljajo za nižje plače, kot je običajno, brez sindikalne indoktrinacije, trdnih pogodb in v razmerah, v katere Britanci nočejo privoliti. Edina neprijetnost so člani njihovih družin, ki so po veljavni zakonodaji upravičeni do enakih socialnih pravic kot drugi državljani. Tega ni mogoče narediti enostransko, ker takšne posege onemogoča evropska zakonodaja. Vzhodnoevropske države, ki so poglavitna tarča teh zahtev, se morajo prostovoljno odpovedati prispevkom za družine svojih državljanov.

V zameno ponuja podporo pri razmestitvi vojaških oporišč Nata na mejah z Rusijo. Vzhodna Evropa je uspešno ustavila pritok migrantov iz Afrike. Ima pa možnost na široko odpreti vrata politiki, ki je običajna v pogajanjih med evropskimi silami in afriškimi državami.