Lik Petra Klepca je navdihnil že mnoge slovenske ustvarjalce. Kot zgled za Martina Krpana je služil Franu Levstiku, po njem je v Podobah iz sanj posegel Ivan Cankar, Ferdo Kozak ga je svojstveno upodobil v Profesorju Klepcu, navdihnil je satirični strip Kostje Gatnika in animirani film Konija Steinbacherja. Nazadnje pa je Peter Klepec navdihnil tudi režiserko in scenaristko Katarino Nikolov, ki je v animiranem filmu za otroke Peter Peter pripoved posodobila in ji v kombinaciji z rapom dodala urbani pridih.

Prve izkušnje s filmom

Katarina Nikolov se je s filmom resneje srečala konec 80. let, ko je kot prostovoljka sodelovala pri snemanju lutkovnega filma Coprnica Zofka. »Film smo snemali v Viba filmu, pod okrilje pa me je vzela 'legenda' filmskega skripta Olga Pajk, ki je postala moja mentorica. Film je bila ljubezen na prvi pogled in kmalu sem bila angažirana za naslednje projekte, med drugim sem sodelovala v celovečernem filmu Karpa Godine Umetni raj.« Scenarij zanj je napisal srbski scenarist Branko Vučičević, eminenca jugoslovanske filmske umetnosti. »Z njim sva imela dobre scenaristične debate in prav on me je spodbujal, naj začnem pisati svoje scenarije.«

Kasneje je Katarina Nikolov delala kot kreativna producentka pri produkcijski hiši VPK, ukvarjala se je z grafičnim oblikovanjem in študirala notranji dizajn. »Delo na različnih področjih je prineslo dodatne izkušnje, vendar sem ves čas želela snemati svoje filme in razvijati lastne projekte.«

Glede na to, da sta ji najbližji animirana in dokumentarna forma, se je najprej lotila animirane serije za otroke Hrček Miha pripoveduje, ki je otrokom približala basni, lani pa je sledila še dokumentarna serija Kdo si pa ti?, v kateri je predstavila skupino najstnikov, ki imajo korenine v tujih kulturah, živijo in ustvarjajo pa v Sloveniji. Serija je bila dobro sprejeta, uvrstila se je tudi med finaliste za izbor nagrade Prix Jeunesse International, s katero v Münchnu vsako leto nagrajujejo najboljše otroške in mladinske televizijske programe z vsega sveta.

Ko ljudske modrosti postanejo navdih

Odločitev, da bo ustvarjala filme za otroke in najstnike, je bila zavestna: »Mislim, da je pomembno, da otrokom in najstnikom ponudimo kakovostne programe, ki se lotevajo pomembnih in zanje aktualnih tem.«

S filmom Peter Peter se je lotila teme medvrstniškega nasilja, ker pa so ji blizu ljudske pravljice, je navdih poiskala v že omenjenem liku Petra Klepca. Ljudsko zgodbo je seveda posodobila in jo skozi rap približala mlajši generaciji. »Hitro sem ugotovila, da zgolj poustvarjanje folklornega izročila za generacijo današnjih otrok ne bo dovolj. Tako sem pod vtisom elementov, ki so še vedno aktualni, se pravi medvrstniško nasilje, ustvarila novo zgodbo in jo umestila v sodoben kontekst.«

Zgodba z urbanim značajem

Zgodbo je že na začetku napisala v verzih z namenom, da bo tekst v produkciji »odrapan«. Ko se je ekipi pridružil raper in skladatelj Doša, je postalo jasno, da je našla tudi pravega pripovedovalca. »Doša ima dober občutek za dramaturgijo, saj mu je rap uspelo približati otroškemu občinstvu, ne da bi ga podcenjeval. Velik izziv je bila tudi glasba, saj gre za desetminutno pesem, ki mora delovati kot celota, po drugi strani pa mora biti dovolj raznolika, da ni dolgočasna.« Doša je verze v scenariju »z občutkom obrnil, jih slengovsko obdelal in filmu na tak način vdihnil bolj urban značaj«.

Glede na starostno skupino, ki ji je film namenjen (od 7. leta naprej), je bilo treba najti tudi pravi vizualni pristop za podajanje vsebine. Likovno zasnovo filma je z občutkom za karakterizacijo likov ustvarila ilustratorka Tanja Semion, animacija pa je delo Jureta Lavrina in Urške Vavpetič. »Odločili smo se, da bo osrednji del filma črno-bel, zato smo se v prvem in zadnjem delu filma toliko bolj intenzivno ukvarjali z barvami, ki poudarijo različne poglede na svet. To je bilo pomembno, ker smo se odločili za minimalistično, dvodimenzionalno računalniško animacijo, kar je pred ilustratorko in animatorja postavilo dodaten izziv, ko so ustvarjali tridimenzionalnost prostora in gibanja v njem.«

Končni rezultat je dinamična animacija, kadrirana v ritmu rapa, ki zrcali zgodbo marsikaterega petra klepca, se pravi šibkega in ranljivega posameznika. Po besedah režiserke »namen filma ni prikazovanje medvrstniškega nasilja, ampak sporočilo, kako je mogoče spregovoriti o mirnem reševanju sporov, kako poiskati rešitev v sebi, odkriti, v čem si zares dober, kaj so tvoje prednosti in kako se lahko postaviš zase«.