Če bi sladkorna pesa v Sloveniji rasla na vsaj 12.500 hektarjih površin, če bi je kmetje pridelali najmanj 60 ton na hektar in če bi se uresničile napovedi strokovnjakov o gibanju cen sladkorne pese in sladkorja (med 418 in 495 evri za tono) v prihodnje, bi bila gradnja nove tovarne sladkorja upravičena, vendar predvsem na pogorišču stare, torej v Ormožu.
Bomo vajo ponovili?
Takšne so ugotovitve najnovejše študije o možnostih ponovne pridelave sladkorne pese in proizvodnje sladkorja v Sloveniji, katere avtorji so strokovnjaki mariborske kmetijske in ljubljanske ekonomske fakultete, plačnik pa ministrstvo za kmetijstvo. Torej davkoplačevalci, ki si še nismo opomogli od šoka, da je država staro tovarno sladkorja najprej prodala tujcem, ti so jo potem zaprli in porušili, pobrali 35 milijonov evrov nagrade Bruslja za to početje, Slovenija pa mora za nameček plačati še 8,7 milijona evrov kazni, ker rušenje tovarne ni potekalo tako, kot bi moralo. Bomo vajo ponovili?
Evropska unija bo oktobra prihodnje leto odpravila kvote, s katerimi omejuje proizvodnjo sladkorja, zato bi lahko v Sloveniji takrat znova začeli pridelovati sladkorno peso in iz nje proizvajati sladkor, ki ga porabimo približno 39 kilogramov na prebivalca na leto. Še prej bi seveda morali zgraditi novo sladkorno tovarno. Slovenija je namreč ena od devetih držav članic EU, ki trenutno nimajo lastne proizvodnje sladkorja, saj se je po leta 2006 uveljavljeni evropski sladkorni reformi odločila za zaprtje tovarne, njen lastnik (večinski je nizozemski živilski koncern Consun) je za to dobil iz Bruslja skoraj 35 milijonov evrov, dodatnih 27 bruseljskih milijonov pa so si razdelili kmetje, ker so se odrekli pridelavi sladkorne pese.
Skeptični minister naročil študijo
Združenje pridelovalcev sladkorne pese si že več let prizadeva za gradnjo nove sladkorne tovarne. Kmetijski minister Dejan Židan je do tega sicer skeptičen, »ker ne zna nihče povedati, kakšna bo cena sladkorne pese in sladkorja, ko bodo kvote padle«, a je kljub temu dal denar za študijo o morebitni oživitvi pridelave pese in proizvodnje sladkorja. »Namen naročila študije je bil pomagati potencialnim pridelovalcem in zasebnim investitorjem pri njihovi odločitvi za naložbo,« je svojo odločitev utemeljilo ministrstvo.
Avtorji študije med drugim ocenjujejo, da bi naložba v novo tovarno na pogorišču stare v Ormožu stala okoli 150 milijonov evrov, če bi jo gradili kje drugje, pa približno 200 milijonov, če bi v njej proizvajali le sladkor. V primeru hkratne proizvodnje sladkorja in bioetanola bi naložba v tovarno stala 173,5 milijona evrov, če bi jo gradili na območju stare, oziroma 224 milijonov evrov v primeru gradnje na novi lokaciji. Kje, kdo in za čigav denar pa bi zgradil novo sladkorno tovarno? Vladimir Hunjadi, tajnik Združenja pridelovalcev sladkorne pese, pravi, da iščejo zasebnega investitorja (za posel se menda zanimajo Američani, Kitajci…). Pričakujejo, da bodo denarno sodelovali tudi slovenski kmetje, torej bodoči pridelovalci sladkorne pese, ki naj bi bili vsaj četrtinski lastniki nove tovarne.
Gradili bi, kdo bo pa plačal?
Hunjadi priznava, da trenutno nimajo denarja niti za nakup obstoječe lokacije v Ormožu (lastnik zaprte ormoške tovarne 22 hektarjev zemljišča s pripadajočo infrastrukturo – cestno, železniško, plinsko in električno napeljavo – prodaja za 5,2 milijona evrov) niti za izdelavo investicijskega predračuna s pripadajočim poslovnim načrtom. »Računamo, da bomo denar za projektno dokumentacijo dobili na razpisih,« nam je pojasnil Hunjadi.
Dodatna težava je, ker je lastnik zaprte tovarne sladkorja v Ormožu tamkajšnja silosa in pakirnico sladkorja prodal nemškemu podjetju Pfeifer & Langen, ki tam že več let pakira uvožen sladkor, pod trgovsko blagovno znamko Diamant tudi za Mercator, medtem ko beli sladkor trgovske znamke za Spar in Tuš pakirajo na Madžarskem. Podjetje Pfeifer & Langen ob še petih drugih multinacionalkah obvladuje kar osemdeset odstotkov evropske proizvodnje sladkorja (ti veliki igralci tudi diktirajo ceno) in za zdaj po Hunjadijevih besedah ne kaže nobenih znakov, da bi se v primeru gradnje nove tovarne umaknil iz Ormoža. Veliko vprašanje je tudi, koliko kmetov bi se sploh odločilo za vnovično pridelavo sladkorne pese, koliko bi jih bilo pripravljeno vložiti svoj denar v gradnjo nove tovarne in na koliko hektarjih bi lahko pri nas rasla pesa. Za ekonomično poslovanje tovarne bi je potrebovali, kot rečeno, vsaj 12.500 hektarjev, a smo je imeli v najboljših časih (leta 1999) le dobrih 11.000 hektarjev, pred zaprtjem tovarne pa manj kot 6000 hektarjev, kar je bil glavni argument lastnikov za opustitev proizvodnje sladkorja v Sloveniji.
