Pogovor z direktorjem družinskega trgovskega podjetja Aleksandrom Lemutom: Na trgu naj vlada red in naj bo enak za vse

Pričakovali smo, da bodo prebivalci teh krajev in vasi našo potezo sprejeli z odobravanjem. Pričakovanja so se uresničila in doslej nam na nobeni lokaciji trgovine ni bilo treba zapreti. Povsod uspešno poslujemo. Ko govorimo o uspešnem poslovanju, se moramo zavedati, da ne ciljamo na dobiček, ker se ga na podeželju ne da ustvarjati. Veseli smo, če se pokrijejo stroški trgovine. Držimo se načela sedmih kilometrov oddaljenosti od velikih nakupovalnih središč. To je tista meja, ko se posamezniku tudi finančno ne splača več vsak dan urediti in se z avtom odpeljati do trgovine po vsakdanje stvari. Takšna podeželska trgovina mora imeti ustrezno ponudbo, kar pomeni 2500 izdelkov. Potem je tukaj cena. Našim kupcem zagotavljamo sto izdelkov po trajno nizkih cenah. Tako kot v velikih središčih in diskontih tudi pri nas dobijo štruco kruha za 99 centov in jogurt za 22 centov. In pa seveda ne smem pozabiti na zaposlene. Naše ekipe zaposlenih še vedno delujejo po starem sistemu, ko je kupec ne samo na papirju, ampak tudi dejansko kralj. Zavedajo se, da od tega človeka živijo in zato v prodajo vložijo tudi delček sebe. Prijazen odnos, prijazno besedo…

Market v Trenti je zgodba o uspehu. Pri 211 stalnih prebivalcih Trente bi se tega težko nadejali, ampak vedeli smo, da na 42 kilometrov dolgi poti od Kranjske Gore do Bovca ni trgovine. Odprt market, potujoča trgovina, dodatno pa še oskrba planinskih koč in kampov so lani pripeljali do take realizacije, da je ne bom izdal. Da slučajno še kdo ne pride v Trento. (smeh) Po tej dobri izkušnji bomo letos poleti začeli graditi market še v vasi Soča.

V podjetje 25 let samo vlagamo. Lastniki si nikoli nismo razdeljevali dobička. Že med letom, ko delamo četrtletne bilance, vemo, kaj lahko naredimo. Ves zaslužek tekoče namenjamo za vzdrževanje, posodobitve in nove poslovalnice. Vsako leto rastemo toliko, kolikor imamo osnove. Naše podjetje je podpovprečno zadolženo in to je edina prava pot. Veliko je primerov, ko se je vse gradilo na kredite, in vemo, kam so te zgodbe pripeljale. Treba je biti realen. Ko daš deset evrov v blagajno, moraš vedeti, koliko od tega bo šlo dobaviteljem, koliko državi, koliko delavcem in koliko bo ostalo za razvoj. Mimo teh zakonitosti ne gre. Na zahodu podjetja rastejo po sto, tudi dvesto let. Počasi, zdravo in organsko. Tako bi moralo biti tudi pri nas.

Naš edini izlet iz trgovske dejavnosti je bil v bančništvo. Občini Ajdovščina in Vipava ter sedem podjetnikov se nas je odločilo, da je dovolj propadanja v naši dolini. S tem motivom smo šli v reševanje Hranilnice in posojilnice Vipava. Tedaj o bančništvu nismo veliko vedeli, a pripeljali smo strokovnjake in tudi to je zgodba o uspehu. Primorska hranilnica Vipava je po analizah Banke Slovenije v tem trenutku druga najboljša bančna ustanova v državi. Da nam je to v tej Vipavi uspelo, si štejemo za velik uspeh. Sedaj načrtujemo hitrejšo rast, zato bomo banko dokapitalizirali. Pravkar vabimo vse občane in podjetnike, da se tej zgodbi pridružijo. Treba je storiti korak naprej in prav nič ne bomo ljubosumni, če bodo v banko vstopili novi lastniki.

Lastniki spoštujemo konkurenčno klavzulo, zavrnil sem tudi članstvo v nadzornem odboru, da ne bi prišlo do navzkrižja interesov. Reči pa moram, da naše podjetje v teh sedmih letih gospodarske krize ni nikoli občutilo težav pri najemanju posojil. Vsa leta smo pravočasno odplačevali obresti in glavnice. Mislim si, da se je za tiste, ki so imeli pri bankah zaupanje, denar vedno našel.

Praktično vsak dan spremljamo celotno tržno situacijo v Sloveniji. Niti en dan ne smeš spregledati, kaj dela konkurenca. V Sloveniji smo na samem vrhu, na četrtem mestu po kvadratnem metru trgovskih površin na prebivalca, in še se odpirajo nove trgovine. Konkurenca je strahovita.

Podpiram ohranitev vsakega delovnega mesta. Preveč se jih v zadnjem času seli predvsem na Hrvaško. Zato bi pozdravil reševanje; bil sem zelo žalosten, ko smo prodali najboljšega soseda. Bom pa povedal tudi drugače: na trgu mora biti red. Država mora poskrbeti za enakopravne pogoje in vsem zagotoviti enako poslovno okolje. Če moram jaz plačevati davke, kredite in obresti, pričakujem, da bo to enako za vse. Ne počutim se povsem dobro, ko vidim, da imajo eni večletne moratorije na odplačevanje teh stroškov, za nas majhne pa je ta obveza brezpogojna.

Zadružništvu pa sem bil vedno zelo naklonjen. Sodelujemo z italijansko zadrugo Coop, kooperativo CIC in zadrugo Ultragros na Hrvaškem, ki ima 1800 trgovin. Srce me boli, ko vidim, da se združujejo Italijani in Hrvatje, Hrvatom je to uspelo celo sredi vojne vihre, mi Slovenci pa se nismo sposobni povezati. Že leta 1999 smo poskušali povezati vse primorske trgovce. Po treh sestankih in pripravljenem sporazumu smo se razšli zaradi medsebojnega ljubosumja. Zdaj poskušamo znova. Ravno jutri (pogovarjali smo se minuli teden v sredo, op. p) bomo na Gospodarski zbornici Slovenije storili korak naprej k ustanovitvi Združenja malih trgovcev Slovenije. Okrog sto nas je takih, ki bi se lahko združili. Fama v tej zgodbi deluje kot pobudnica. Imamo grosistično skladišče, ki bi si ga lahko delili. Cene na trgu so različne, ali kupiš paleto, kamion ali vlačilec blaga. Priti moramo do nabave z vlačilci, kjer dobimo deset odstotkov nižjo ceno in s tem lahko vsi skupaj preživimo na trgu. Dolgoročno pa glede na zadnje spremembe za male trgovce zanesljivo ni preživetja.

Lani smo imeli 435 dobaviteljev, ki so nam vsaj enkrat nekaj dostavili. To je zelo veliko. Teoretično bi jih lahko imeli samo deset in bi pokrili celotno ponudbo. A na Primorskem imamo toliko specifik in toliko majhnih pridelovalcev, ki skušajo preživeti v teh težkih pogojih. In kdo naj jim pomaga, če ne lokalni trgovec? Sodelujemo z več kot 200 majhnimi primorskimi dobavitelji. Eden pripelje divjačinske salame, drugi jogurt, tretji domače mleko. Kmetu Krnčanu z Idrijskih Krnic odkupimo dobršen del proizvodnje mleka, jogurta in sira. Dejstvo je, da so tam pogoji pridelave ekstremni in zato je popolnoma jasno, da ta ne more biti poceni. Ampak ljudje so kakovost prepoznali in potrošnika ne gre podcenjevati. Je vsak dan bolj osveščen in ve, kaj želi jesti. Veseli smo, da lahko to dobijo tudi na naših policah, kar bo tudi v prihodnje naša primerjalna prednost.

Ko gledam naše lanskoletne podatke, bi težko govoril o grožnji. Zrasli smo za 6,87 odstotka, slovenska trgovina je po sedmih letih padanja prvič zrasla za en odstotek, in če seštejem še število naših kupcev, so ljudje lani fizično in finančno več zahajali v naše podeželske trgovine kot v preteklem letu. Dejstvo pa je, da so vsi trije diskontarji tisočkrat večji od nas in da so to multinacionalke, ki si lahko privoščijo velike nakupe in s tem nižje nabavne cene. To bi bila velika grožnja, če bi šli z njimi v frontalni boj. A ker smo neke vrste IX. korpus, ki si je izbojeval svobodo, sem prepričan, da bodo tudi naše postojanke po teh naših hribih in dolinah preživele.