Sedeli smo v dnevni sobi in s kartonom kurili gašperček, da dojenčku ni bilo mrzlo. Iz kuhinje je odjeknila eksplozija. Minometna granata je preletela streho in padla pod okno.
»Dvorišče je skočilo v kuhinjo,« je stoično rekla Hašima, vzela metlo v roke in začela pometati zemljo in črepinje. Z njenim možem sva na okna nameščala okrepljene plastične folije, ki jih je prav za ta namen razdeljeval visoki komisariat za begunce. Preklinjala sva v dveh ali treh jezikih in stresala jezo na vse tri izvedbe enega boga, ki so imele jurisdikcijo nad mestom.
»Nehajta,« se je ujezila Hašima, ki je veliko dala na to, da brutalnost političnih okoliščin in vojna ne okužita njenih zasebnih prostorov.
»Zahvalita se bogu, ker smo beli. Pomislite, kako bi šele delali z nami, če bi bili črni.«
Nemškemu kolegu, ki je pisal za levičarski časopis, sem naslednji dan povedal, kako je Hašima reagirala na razdejanje v svoji kuhinji.
»Vi Balkanci se pa res ne izognete nobeni priložnosti za rasizem,« je odgovoril in me nekoliko visokonoso poučil o pravilih politične korektnosti, ki veljajo tudi v najbolj dramatičnih okoliščinah. Kaj sem hotel drugega, kimal sem. Politična korektnost je skupaj z drugimi evropskimi vrednotami šele dobro začela prodirati v naše kraje.
Na ta pogovor sem se prejšnji teden spomnil sredi blatnega polja v Miratovcu, na meji med Makedonijo in Srbijo. Mimo mene je hodilo tisoč beguncev, ki so jih usmerjali nekaj kilometrov naprej, kjer so čakali avtobusi, da jih peljejo v Šid. Vsi, ki so šli mimo mene, so bili bolj ali manj beli. Sircev in Iračanov v večerni svetlobi ni bilo mogoče ločiti od prebivalcev jugovzhodne Evrope, Hazari iz Afganistana pa so bolj podobni prebivalcem vzhodne Azije kot Paštunom ali Pakistancem.
Kje so pa Afričani? Nekaj sem jih videl hoditi dvesto kilometrov južneje skozi vzhodno Grčijo proti Makedoniji, čez mejo pa niso prišli. V Šidu na meji s Hrvaško sem na železniški postaji govoril s Sudancem, ki je brezupno poskušal obmejno policijo prepričati, naj ga spustijo na vlak kot Sirca, vendar z barvo svoje kože in sudansko angleščino ni imel nobene možnosti.
Tam sem razumel, kaj pomeni stavek, da do Nemčije spustimo »samo Sirce, Iračane in Afganistance«. Afričani so kot prosilci za azil na tej poti že vnaprej zavrnjeni. Ko se vzpostavi filter, pa lahko filtrira še kaj drugega. Nemčija se je zmotila z idejo, da bodo odprta vrata Evrope za begunce po nujnosti vzpostavila enotno evropsko migracijsko politiko, ki bo migrante logično razporedila po vsej celini. Iz tega bi lahko nastala tudi celinska zunanja politika, Evropa pa bi kot velika sila urejala razmere na svojih zunanjih mejah. Namesto tega so migracije postale nemški nacionalni problem, od enotne politike pa je ostala samo vedno tesnejša koordinacija policij in vojsk, ki z zapiranjem meja rešujejo stabilnost nemškega političnega sistema. Tok se bo v kratkem obrnil, vlaki bodo vozili v nasprotno smer tudi ljudi različnih odtenkov rjave kože in eksotičnih veroizpovedi.
Hvala bogu, da smo beli kristjani v Evropi zaščiteni in imamo svoje pravice. Ali pa morda nismo. Včeraj listam britanski časopis Guardian in me presenetita dva članka. V prvem predsednik evropskega sveta Donald Tusk britanskemu premierju Davidu Cameronu izroča skrivnostno pismo o reprogramiranju članstva Združenega kraljestva v EU. Gostobesedno besedilo Britancem omogoča, da zamrznejo izplačevanje socialnih prispevkov družinam migrantov iz drugih držav Evropske unije. Pozor, to niso družine sirskih, iraških in afganistanskih družin, ampak Poljaki, Čehi, Slovaki, Madžari, Romuni, Slovenci in Bolgari. EU in Velika Britanija se pogajata o ukinitvi pravic evropskih državljanov, ki delajo v Združenem kraljestvu.
Le zakaj bi Poljska, ki je velik izvoznik delovne sile na otoke, v to privolila? Odgovor je dal sosednji članek, ki govori o tem, da bodo Združene države okrepile svojo navzočnost v srednji in vzhodni Evropi s težkim orožjem in večjim številom vojakov. Imata novici kakšno zvezo? Imata.
Poljska si že od revolucije v Ukrajini želi imeti na svojem ozemlju veliko oporišče Nata. Noče simbolične navzočnosti, ampak pravo pomorsko in letalsko oporišče z bombniki in atomskimi bombami. Velika Britanija, Nemčija in Francija nad tem niso navdušene. Že mesece pa so potekali pogovori med Poljsko in Veliko Britanijo, da Poljska ne bo nasprotovala ukinitvi pravic družinam poljskih migrantov, če bo Velika Britanija prepričala Združene države, naj Nato sprejeme odločitev o gradnji oporišča na poljskem ozemlju. Podrobnosti o pogajanjih so meglene, razjasnile pa se bodo do začetka poletja. 8. julija bo na nacionalnem stadionu v Varšavi sestanek Nata, na katerem bodo predsedniki vseh držav članic in predsedniki vseh vlad. Tam bodo morali sprejeti odločitev o gradnji novega oporišča na evropski vzhodni meji.
Če jo bodo sprejeli, je trgovina uspela. Vojaško oporišče v zameno za socialne pravice družin evropskih migrantov. Bela koža, katoliška veroizpoved in evropsko državljanstvo niso več zagotovilo za človeka vredno življenje. Te pravljice je konec.