Fleksibilnost in stimulativnost pri plačah sta bili med ključnimi cilji plačne reforme, ki jo je leta 2008 po šestih letih pogajanj med vlado in sindikati dokončal tedanji minister za javno upravo Gregor Virant. Zamišljena je bila tako, da bi si javni uslužbenec ob upoštevanju vseh treh vrst delovne uspešnosti (redne delovne uspešnosti, uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela in delovne uspešnosti iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu) lahko zvišal osnovno plačo tudi do 50 odstotkov. S takšnim deležem variabilnega dela plače je Slovenija med fleksibilnejšimi državami OECD.
Čeprav so bili torej nastavki ob plačni reformi zamišljeni pravilno, pa se še tako dobra teorija ob nepredvidenih dogodkih v praksi pogosto izrodi. Tak nepredviden dogodek je bila gospodarska kriza, ki se je s propadom ameriške banke Lehman Brothers začela v istem mesecu kot plačna reforma.
Varčevalni ukrepi, ki so sledili že naslednje leto, so najprej in najbolj udarili po izplačilih za delovno uspešnost. Omejitve in zamrznitve so do leta 2014 znižale skupni obseg sredstev za delovno uspešnost na zgolj 2,2 odstotka mase plač. Najbolj so se znižala izplačila za redno delovno uspešnost, torej nagrade za delovne dosežke, in sicer s 3,6 milijona v letu 2010 na zgolj 19.000 evrov (!) v letu 2014. Po zakonu o sistemu plač v javnem sektorju naj bi bilo za takšna izplačila namenjeno od dva do pet odstotkov letnih sredstev za osnovne plače, kar bi lahko pomenilo tudi do 140 milijonov evrov.
Čeprav so se vse manjše fleksibilnosti in vse večje uravnilovke zavedali tudi minister Virant in njegova (začasna) naslednika Irma Pavlinič Krebs ter Senko Pličanič, je zaradi gospodarske otoplitve priložnost za ponovno vzpostavitev skoraj že povsem uničenega sistema dobil šele sedanji minister Boris Koprivnikar. Zaradi »nujnosti nadaljnjega varčevanja«, ki ga je zahteval prav zgoraj omenjeni Mramor, se je popravkov lotil sila previdno. Po napornih pogajanjih s sindikati je sicer sprostil plačno lestvico in nekoliko zmanjšal omejitve pri regresu, medtem ko bo delovna uspešnost kot ključni element fleksibilnosti ostala zamrznjena tudi letos.
Precej bolj je Koprivnikar odločen glede načrtov. Z novelo zakona o javnih uslužbencih namerava uvesti karierni sistem, s prav tako že pripravljenimi spremembami zakona o sistemu plač v javnem sektorju pa sistem bolj usmeriti v dejanske rezultate dela in odpraviti avtomatizme pri napredovanjih. Nova plačna reforma bo, kot zagotavlja, temeljila na ocenjevanju dela oddelkov in posameznih zaposlenih. Predstojnikom bo omogočil večjo avtonomijo, pri tem pa od njih zahteval osebno odgovornost.
Koprivnikarjevim željam po zmanjšanju togosti v sistemu ni kaj očitati, vprašanje pa je, kako jih bo prenesel v prakso. Merjenje učinkov dela zaposlenih je po ocenah tako sindikatov kot stroke preveč poenostavljeno in subjektivno ter bi lahko povzročilo več škode kot koristi.