Tako se torej začne film Povratnik (z 12 nominacijami za oskarja) v režiji Alejandra Gonzaleza Iñàrrituja (lanskega dobitnika oskarja za Birdmana) in v tem slogu fizično navzočega dogajanja se samo še stopnjuje, kolikor pač njegove situacije postajajo vse bolj ekstremne in mejne, ledeno mrzle in krvavo mesene. Scenarij Povratnika temelji na istoimenskem romanu Michaela Punkeja, ki je ena izmed številnih fikcionalizacij življenjske zgodbe resničnega Hugha Glassa (1783–1833). To je bil traper, ki se je leta 1823 udeležil ekspedicije v divjino ameriškega severozahoda. Ko je bil v izvidnici, je naletel na medvedja mladiča in preživel napad medvedke grizli, ki ga je grdo razmesarila, preden jo je s pomočjo drugih traperjev ubil. Vodja ekspedicije je določil dva moža, Fitzgeralda in Bridgerja, naj ostaneta ob njem, dokler ne umre, in ga pokopljeta. Toda nista ostala, naslednje jutro sta pobrala njegovo orožje in ga pustila v plitvem grobu, še živega. Hudo ranjenemu Glassu – da bi preprečil gangreno, je pustil črvom, da so jedli njegovo mrtvo meso – se je potem posrečilo prehoditi okoli 300 kilometrov do najbližje ameriške naselbine, Fort Kiowa ob reki Misuri.
Tako kot že Punkejev roman tudi Iñàrritujev Povratnik ni prvi film po Glassovi zgodbi. Richard Sarafian je leta 1971 posnel Moža v divjini, z Richardom Harrisom, ki se v vlogi Glassa bori z grizlijem v prav bravuroznem prizoru, še posebno ker tisti medved ni mogel biti digitalen, kot je v Povratniku. Toda filma se ne razlikujeta toliko po »ontološkem« statusu medveda (navsezadnje je digitalni simulaker videti še realnejši od pravega medveda) kakor pa v vseh drugih pogledih. Naj omenim le nekaj vsebinskih točk. V prvem filmu vodja ekspedicije pove, da se bodo Glassa spominjali kot moža, ki se je vse življenje boril proti bogu, v Glassovih spominih pa se nato pokaže, da že kot otrok ni hotel ponoviti za učiteljem, da je bog ustvaril svet. Toda glede na to, da je po boju z grizlijem tako rekoč vstal od mrtvih in da mu je med njegovo kalvarijo pomagala preživeti narava (črvi, mrtvi bizon, katerega meso je trgal skupaj z volkovi, potočni raki, ki jih je žive pojedel), bi njegovo odisejado lahko videli kot pot prepoznanja boga v naravi (kar mu ob koncu poti verjetno dopovedujejo tudi Indijanci).
Glassa v Povratniku pa žene maščevanje, Leonardo DiCaprio ne tarna zaman, kaj vse je moral prestati na snemanju, saj je njegov Glass grizel žive ribe, se premetaval v ledenih brzicah, s konjem strmoglavil v zasneženo brezno, se »prerodil« v trebuhu mrtvega konja, iz katerega je izvlekel drobovje. Vse to je vzdržal in premagal samo zato, ker je hotel najti in ubiti Fitzgeralda (Tom Hardy, imeniten v vlogi negativca), ki je potem, ko je poskušal zadušiti Grassa, zaklal njegovega sina, ki ga je imel z Indijanko. Nazadnje ga le najde, a se spomni indijanskega nasveta in maščevanje prepusti bogu.
V Možu v divjini je skoraj sakralen trenutek, ko Grass strmi v Indijanko, ki rojeva stoje ob drevesu, v Povratniku pa je edina ženska, prav tako Indijanka (druga je že mrtva in se Grassu prikazuje v spominih in prividih), posiljena. Grass jo reši in ubije posiljevalca, francoskega trgovca s krznom. Ta ima okoli vratu obesek z napisom On est tous des sauvages (vsi smo divjaki). In nemara prav to hoče povedati tudi Iñàrritu. Vsi smo divjaki, toda belci še večji kot Indijanci, kajti v Povratniku gre za dvojno divjino: za naravno divjino, v kateri živijo domorodci, in za divjino belskega plenjenja in divje trgovine. Glass nima več veliko prihodnosti, toda njegov pogled je na koncu naslovljen nam, gledalcem.
