Kleptomanija je ena od motenj duševnega zdravja, do katere so psihiatri precej zadržani, pravi prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, psihiatrinja iz Centra za zunajbolnišnično psihiatrijo Psihiatrične klinike Ljubljana. To pa zato, ker je kleptomanija težava, ki jo je težko zdraviti, če je res prisotna. Je namreč izjemno redka, se pa nekateri ljudje, ki nimajo duševnih težav, skušajo s takšno samodiagnozo izogniti kazni za krajo.
Psihiatri jo uvrščajo med motnje nadzora impulza, ko posameznik ne more obvladovati nagiba, da bi ukradel nekaj, česar ne potrebuje. Med te motnje sodijo še tako imenovana intermitentna eksplozivna motnja, ko se človek ne more upreti impulzu agresivnosti in napada ter razgraja, piromanija, ko neti požare, patološko igranje na srečo in trihotilomanija, ko si neprestano puli lase ali dlake. Ljudje s temi motnjami čutijo zelo veliko notranjo napetost in s tem, ko se prepustijo vzgibu, to notranjo napetost odpravijo ali zmanjšajo ter se ob tem občutijo zadovoljeni in nato pomirjeni.
Ukrade nepomembno drobnarijo
Za kleptomanijo je značilno, da posameznik s to motnjo ukrade stvari, ki jih sploh ne potrebuje in imajo majhno vrednost. Tega tudi ne naredi iz jeze, maščevanja ali zaradi blodenj in halucinacij oziroma manije. Takega vedenja prav tako ne moremo pripisati vedenjski motnji (pri otrocih), maniji in antisocialni motnji (pri odraslih). »Stvari, ki jih človek s kleptomanijo ukrade, bi si lahko brez težav kupil. Potem jih odvrže, kam odloži ali vrača tistim, ki jim jih je ukradel,« razloži Dernovškova. Pri kraji bi se lahko zadržal, če mu grozi aretacija, ko ga na primer opazuje varnostnik v trgovini, prav tako se vzgibu ne prepusti, če ga kdo spremlja. »Ti ljudje se zavedajo, da je to, kar počnejo, narobe in nesmiselno. Prav tako jih je strah, da bi jih zalotili, in so, ker se impulzu kraje ne morejo upreti, svojih dejanj pa se zelo sramujejo, pogosto depresivni,« dodaja. Kleptomanijo namreč pogosto spremljajo druge motnje, poleg depresije tudi anksioznost, motnje prehranjevanja – zlasti bulimija in osebnostna motnja.
Literatura opisuje tri tipične poteke motnje: človek kako stvar ukrade sporadično, potem sledi dolgo obdobje, ko nič ne ukrade, lahko gre za epizodične kraje, ko obdobjem s krajami sledijo obdobja, ko nič ne ukrade, motnja pa je lahko tudi kronična in posameznika spremlja vse življenje, ne glede na to, da je bil zaradi kraje morebiti že kaznovan.
Bojte se pravih tatov
Kleptomanijo je treba ločiti ob običajnih kraj: prava kraja je zavestna in tatu motivira koristoljubje. Zmotno je mnenje, da so vsi, ki kaj ukradejo v trgovini, kleptomani. Ocenjujejo, da je manj kot pet odstotkov tistih, ki jih zalotijo, da so v trgovini kaj ukradli, kleptomanov,« ponazori psihiatrinja. »Po navadi se tatovi izgovarjajo na kleptomanijo, da bi se izognili kazni. Pravi kleptomani pa bodo svojo motnjo priznali le redko, saj bodo s tem dobili psihiatrično diagnozo,« pravi.
V službah so bolj na delu pravi tatovi in ti lahko, preden jih odkrijejo, naredijo zelo veliko škode v kolektivu, iz izkušenj govori Dernovškova. Človek s kleptomanijo bo v službi le redko kaj ukradel, če že, pa to ne bo denar, ampak kaka drobnarija, na primer šminka iz torbice. Lahko pa veliko hudega povzročijo svoji družini, še posebno če je kleptomanija povezana z nebrzdanim nakupovanjem, jemanjem kreditov, igrami na srečo... V službi bo tak človek prej opozoril nase z drugim neustreznim vedenjem, ki je odraz kleptomaniji pridruženih motenj: če je, na primer, depresiven, ne bo mogel učinkovito delati.
Zdravijo lahko dodatne motnje
Če delodajalec ve ali domneva, da se v ozadju težav nekega zaposlenega skriva kleptomanija, mu lahko pomaga s tem, da ga napoti na izredni pregled pri medicini dela, z opozorilom, naj preverijo zdravstveno stanje v celoti, s posebnim poudarkom na duševnem zdravju. Diagnosticirajo lahko namreč dodatne motnje, ki pa jih je mogoče zdraviti, na primer depresijo, bulimijo..., in človek se že zaradi tega počuti bolje.
Pri psihoterapevtskem zdravljenju prav tako skušajo zvišati prag za tovrstno početje, torej da se bo očitneje zavedal nesprejemljivosti svojega početja. Posameznika naučijo tudi sproščanja notranjih napetosti, ki ga ženejo v kraje, drugačnega načina zagotavljanja gratifikacije in samoobvladovanja. To pomeni, da naj se izogiba sprožilnim dejavnikom in se na primer ob impulzu kam umakne ali pa v trgovino hodi v paru, z varno osebo.
