Stereotipna podoba gledanja televizije je taka: družina sedi na kavču v domači dnevni sobi, v očetovih rokah je daljinski upravljalnik in z njim določa, kaj bodo gledali vsi navzoči. To, kar je na programu, in to, kar želi patriarh. Potemtakem naj bi bila večji del televizijske zgodovine posameznikova televizijska izkušnja bolj ali manj odvisna od izbire drugih – televizijske postaje in tistega, ki ima v rokah upravljalnik.
Toda sedaj se nam dogaja revolucija, ne da bi se je sploh zares zavedali. Za letošnje leto se napovedujeta množičen razmah servisov z vsebinami na zahtevo in dokončen prenos gledanja televizije na vseh zaslonih. Gledanje televizije postaja individualna izkušnja in ne več skupinska mantra. Poleg tega ni več vezana na kavč domače dnevne sobe, temveč na kateri koli zaslon: računalniški, tablični, mobilni. In še več: izkušnja ni več odvisna od tega, kaj nam na izbiro v danem trenutku ponujajo televizijske postaje, temveč od tega, kaj si v danem trenutku iz njihove ponudbe zaželimo mi. Tipične besede sobotnega večera »nič ni po televiziji« bodo postale popoln anahronizem.
Šesta televizijska revolucija
V zgodovini televizije bi bila to le še ena revolucija, če bi jih prešteli, nekako šesta. Začenši s črno-belo televizijo, ko so predvajali posnetke, narejene z eno statično kamero, a kljub temu s sliko, ki je hipnotizirala. Ker je bila tedaj televizija ekskluzivna dobrina, so bila v navadi množična gledanja televizije, bodisi pri najbogatejšem sosedu ali še večkrat v izložbi trgovin.
V šestdesetih letih se je nato pojavila tudi barvna televizija, ki je dokončno vstopila v dnevne sobe. Televizijska barvna tehnologija se je izpopolnjevala, dokler se ni konec sedemdesetih pojavila nova revolucija: časovni premik, ki se je v osemdesetih razvil v družbeni fenomen. Patriarh je nenadoma izgubil popoln nadzor nad predvajano televizijsko vsebino družini, saj so najstniki lahko posneli priljubljeni Videomix, medtem ko je ata gledal košarkarsko tekmo ali partizanski film. Videu je sledil DVD z majhno spremembo: snemanje ni bilo več dovoljeno, le predvajanje že ponujenega. To je konec devetdesetih omilil DVR, ki omogoča pravi časovni premik.
Spremembe koncepta programa
Toda toliko sprememb, kot jih je gledanje televizije doživelo v tem tisočletju, jih ni prej od začetka pojavljanja televizije. Najprej je tu digitalna televizija, ki je v hipu omogočila vse, s čimer se gledalci televizije srečujemo sedaj. K temu moramo dodati še HD in vse tehnološke inovacije, povezane s sliko, a za koncept gledanja televizije je bolj kot razvoj slike na TV-zaslonu pomembno, da lahko televizijski signal gledajo kjer koli, kjer je internetna povezava. A ne le kjer koli, tudi kar koli je ponujeno.
Televizijska revolucija ne pomeni le tehnoloških sprememb, temveč predvsem družbene. Gotovo bo vsaj še nekaj let televizija predvsem za starejše generacije še vedno delovala po starih principih večernih oddaj v najbolj udarnih terminih. Toda mlajše generacije preživijo več časa na spletu kot pred televizijo. Gledanje televizije zunaj dnevne sobe v servisih z vsebinami na zahtevo pomeni popolnoma spremenjen koncept televizijskega programa, oglaševanja, sporočanja. Predvsem pa to pomeni spremembo nečesa, kar je 60 let veljalo za središče našega življenja: televizija ne bo več oltar v kotu dnevne sobe. Postala bo sveta podobica, ki jo bomo nosili v žepu.
