Koprivnikar napovedal vojno dodatkom v javnem sektorju

Za afero Mramor je krivo pretirano varčevanje

Branimir Štrukelj, predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja, ocenjuje, da gre pri napovedani hajki na dodatke za prelaganje krivde na sistem, ki sploh še ni v celoti zaživel. »Za afero z dodatki za stalno pripravljenost je kriva nespametna varčevalna politika. Jasno je bilo, da bodo tisti na položajih našli neki obvod,« pravi Štrukelj.

Plačna reforma v javnem sektorju v letu 2008 je, kot ugotavlja tudi analiza plačnega sistema iz junija 2015, sicer izpolnila nekatere od zastavljenih ciljev, pri nekaterih pa je ostala na pol poti ali se od njih celo oddaljila. Medtem ko je postal novi enotni plačni sistem javnofinančno bolj obvladljiv, so bile želje po ustreznih razmerjih med plačami javnih uslužbencev uresničene le deloma. Popolnoma pa je novi plačni sistem zatajil glede fleksibilnosti in stimulativnosti. Variabilnost plač glede na delovne rezultate so namreč zaradi izbruha gospodarske krize že v startu onemogočili ostri varčevalni ukrepi, ki so v naslednjih letih zamrznili napredovanja in nagrajevanja delovne uspešnosti.

Da so takšne razmere kar klicale k nepravilnostim, se strinja tudi Aleksander Aristovnik z ljubljanske fakultete za upravo. »Tog sistem in varčevalni ukrepi so povzročili, da so nekateri postali preveč inovativni. Do fleksibilnosti so hoteli priti na nezakonit način,« analizira »afero Mramor« Aristovnik. Čeprav se s Štrukljem strinja, da novi plačni sistem v praksi nikoli ni zaživel, pa je prepričan tudi, da potrebuje korenite spremembe, tudi s prevetritvijo dodatkov. »Upoštevati bi bilo treba specifike posameznih delov javnega sektorja in ohraniti dodatke, ki so za njihovo delovanje nujno potrebni, na primer dodatek za izmensko delo, dodatek za stalno pripravljenost, dodatek za stalnost. Določene dodatke, na primer položajne in tiste za posebne obremenitve, pa bi lahko ukinili in na ta račun povečali izplačila za delovno uspešnost,« meni Aristovnik.

Dodatki predstavljajo osem odstotkov mase plač

Število in obseg dodatkov v plači je bistveno zmanjšala že plačna reforma iz leta 2008. Približno 150 dodatkov, ki so pri nekaterih skupinah javnih uslužbencev predstavljali tudi do 70 odstotkov osnovne plače, je zmanjšala na sedanjih 54, delež dodatkov v osnovni plači pa je padel pod deset odstotkov. Ob tem so varčevalni ukrepi (znižanje položajnega dodatka, ukinitev povečanja dodatka za delovno dobo javnim uslužbenkam za več kot 25 let delovne dobe, znižanje dodatka za specializacijo, magisterij ali doktorat) njihov delež v zadnjih letih vztrajno zmanjševali. Analiza plačnega sistema v javnem sektorju kaže, da je država v letu 2014 javnim uslužbencem izplačala za 266 milijonov evrov dodatkov, kar pomeni 7,8 odstotkov celotne mase bruto plač.

Če pogledamo podrobneje, ugotovimo, da največji del sredstev za dodatke, leta 2014 ga je bilo za skoraj 154 milijonov evrov, pripada dodatku za delovno dobo, torej dodatku, ki ga ima tudi zasebni sektor. Sledijo dodatek za delo prek polnega delovnega časa, dodatek delo ob nedeljah in praznikih in dodatek za dežurstva; vse tri dodatke izplačujejo predvsem v zdravstvu.

Sporni dodatek za ionizirajoče sevanje

Poleg teh, denimo jim običajnih dodatkov je v sistemu tudi nekaj precej eksotičnih. Taki so zlasti dodatki za manj ugodne delovne pogoje, ki vključujejo dodatek za ionizirajoče sevanje oziroma delo s citostatiki. Čeprav po ocenah pristojnih institucij in ministrstva za zdravje prejemniki tega dodatka niso bili nikoli izpostavljeni sevanju, ki bi se vsaj približalo dopustnim mejnim vrednostim, je omenjeni dodatek leta 2014 prejelo kar 1833 zaposlenih, največ v zdravstvu, skupno pa je bilo zanj porabljenih 827.000 evrov.

Sporen je tudi dodatek za stalnost, ki pripada policistom, paznikom, reševalcem v civilni zaščiti in inšpektorjem finančne uprave (Furs). Ker so ti zaposleni v nasprotju z drugimi javnimi uslužbenci dvojno nagrajeni (prejemajo namreč tudi dodatek za delovno dobo), je vlada že leta 2014 v pogajanjih s sindikati neuspešno predlagala, da bi prejemnikom zvišala osnovno plačo za en plačni razred. Dodatek za stalnost je sicer leta 2014 prejelo okoli 20.700 zaposlenih, skupno pa je znašal nekaj manj kot osem milijonov evrov.

Med dodatke, o katerih se je že in se še bo problematiziralo, lahko uvrstimo še položajni dodatek, ki ga prejemajo vodilni uslužbenci ter sodniki, državni tožilci in državni pravobranilci, ki vodijo organizacijske enote, dodatek za mentorstvo, dodatek za specializacijo, magisterij ali doktorat ter razne dodatke za nevarnost in posebne obremenitve.