Rusija je evropskega duha zaposlovala že dlje časa, posebno intenzivno pa od razsvetljenstva dalje. Evropski odnos do Rusije je bil od vsega začetka ambivalenten in je tak ostal tudi po porazu Napoleona. Nihal je med rusofobijo in rusofilijo, pri čemer je bilo prve vedno več kot druge. Amerika pa je postala predmet refleksije, in še posebej politične refleksije, šele med evropsko krizo, ki je sledila francoski revoluciji. V opažanjih intelektualističnih popotnikov po ameriških republikah in v razmišljanjih, ki so jih Ameriki namenjali pesniki, pisatelji, profesorji in politiki, ki sami nikdar niso bili na oni strani Atlantika, je bil od vsega začetka na vidnem mestu, rekli bi lahko tudi v središču pozornosti, en predmet: denar.
Glede na ključno vlogo, ki jo je v evropski politiki takrat igrala religija – ne nazadnje tudi zaradi restavracijskih prizadevanj za rešitev in ponovno ustoličenje krščanstva –, ne preseneča, da je bila tema denarja povezana z razmišljanjem o veri. Škot Thomas Hamilton je leta 1833 po obisku Nove Anglije med drugim zapisal: »Kamor koli gre Novi Anglež, se posli ovijajo okrog njega kot kače. Je neke vrste moralni Laokon, ki se [od grškega junaka] razlikuje po tem, da si ne prizadeva osvoboditi se. Mamon nima bolj gorečega častilca od pravega jenkija. Ne časti ga zgolj z ustnicami ali z upogibom kolena; s celim srcem se meče na tla pred njim; z vsemi telesnimi in duševnimi močmi se predaja služenju temu idolu.«
Nekoliko pozneje je o Ameriki kot o »velikanski svobodni ječi« pisal Heinrich Heine. Heine ni mogel prebaviti nepredstavljivo žaljivega odnosa Američanov do črncev. »Obenem pa ti Američani,« je pristavil, »delajo velik pomp o krščanstvu in najbolj goreče hodijo v cerkev. Take hipokrizije so se naučili od Angležev, ki so jim sicer dali za dediščino svoje najslabše lastnosti. Prava vera Američanov je tosvetni dobiček in denar je njihov bog, njihov edini, vsemogočni bog.«
Takih in podobnih izjav bi lahko v literaturi iz prve polovice 19. stoletja našli še mnogo. Navedel bom le še eno, zapisano skoraj stoletje pozneje. Zapisal jo je veliki nemški antični jezikoslovec in zgodovinar antike Ulrich von Wilamowitz-Moellendorff v prvem letu prve svetovne vojne. Ko je spregovorilo orožje, je konservativnega profesorja najbolj skrbela moč denarja. »Nevarnost vidim zdaj in prej v močeh denarja,« je zaupal v pismu enemu svojih študentov. Moč denarja je imela v pesti državo. »Izstavila bo račun državi in nima ne časti in ne vesti – je ameriška.« Američan je bil za Wilamowitza nekdo, ki je v svoji notranjosti suženj tistega, ki ima denar, pa mu to še na pamet ne pride.
Takih in podobnih misli in izjav se spomnim, ko se tu in tam srečam s sedanjo ameriško volilno kampanjo. To je najdražja volilna kampanja doslej. Vanjo so vložene takšne vsote denarja, da presegajo domišljijo nas, navadnih smrtnikov. Tega denarja je toliko, da je, če se skličem na stari dialektični nauk, kvantiteta preskočila v novo kvaliteto: spremenila se je narava volitev. In ker so volitve tisti ključni mehanizem, s katerim se vzpostavlja demokratična oblast, po teh volitvah tudi demokracija ne bo več, kar je doslej bila.
Seveda, res je, z denarjem se je kupoval politični vpliv od nekdaj. Odkar imamo v dejavnem jedru družbe svobodo trgovine, torej dobra tri stoletja, je denar lahko kupil ali politični položaj ali osebo, ki je na političnem položaju. Vendar se je, še zlasti odtlej, ko imamo občo volilno pravico, kupovanje političnega vpliva kombiniralo z neobvladanim – ne do konca obvladanim – volilnim nastopom ljudstva. Na koncu je štelo štetje glasov. Zdaj se šteje od vsega začetka, vendar ne glasove. Šteje se denar. Ker denar šteje. Vrednost kandidata se presoja po tem, koliko denarja ima. Ta denarna vrednost se potem prevaja v glasove.
S to kampanjo so postale volitve igra milijarderjev. Ker se od začetka do konca šteje denar, tisti, ki ga imajo največ, odločajo. Za vsakim kandidatom stojijo milijarderji in milijardni poslovni interesi. Nekatere velike banke stojijo bolj ali manj kar za vsemi kandidati. Kak milijarder pa lahko stoji kar sam. Milijarderji so postali lastniki volitev in s tem demokracije, ker denar šteje. Ampak zakaj denar tako šteje? Na tej točki se spomnim na Hamiltona, Heineja, Wilamowitza in mnoge druge.
In na tej točki nastopi tudi ena bridkih ironij te kampanje. Ljudje, ki v primeri z milijarderji, ki se gredo kandidate ali si kupujejo kandidate, nimajo tako rekoč nič, dajejo denar svojim kandidatom. Namesto da bi izgnali milijardersko kugo iz politike, ki se razglaša za demokratično, sami ravnajo kot tisti milijarderji in dodatno podenarjajo demokracijo. Svoje politične preference izražajo skozi denar. Zato kupovanje volitev tudi šteje za svobodo izražanja. In dodatna ironija je potem ta, da milijarderju, ki se je sam postavil za kandidata in kot spužva pije jezo ljudi, za svoj ekshibicionizem ni bilo treba zapraviti skoraj nič lastnega denarja. Ker ga ne financirajo drugi milijarderji ali megakorporacije, je ta njegov ekshibicionizem avtentični glas ameriškega ljudstva.
