No, resnici na ljubo stojijo vsi trije objekti, čeprav bi od sladkorne tovarne morala ostati le vratarnica, saj je njen nizozemsko-italijanski lastnik za to, da je prenehal proizvajati sladkor in iz Ormoža odstranil vso tehnološko opremo, povezano s proizvodnjo, iz Bruslja dobil kar 34,8 milijona evrov nagrade. To mu je omogočila evropska sladkorna reforma in neumen bi bil, če priložnosti ne bi zagrabil.
Slovenska politika pa je bila neumna. In to večkrat. Prvič leta 1997, ko sta državna sklada Kad in Sod tujcem prodala 40-odstotni lastniški delež države v ormoški tovarni. Sledile so jima kmečka banka in posamezne zadruge. Toda vsi skupaj so pozabili, kdo je sploh prispeval denar za gradnjo tovarne. Plačevali so jo državljani, in to z nakupom sladkorja. Takratna vlada je namreč določila, da gre pet odstotkov od prodajne cene kilograma sladkorja za gradnjo tovarne, ki je bila najmanjša, najmlajša in med najuspešnejšimi v Evropi, a so jo leta 2007 kljub temu zaprli. Tuji lastnik je namreč vlado Janeza Janše prepričal, da se po sprejeti evropski sladkorni reformi proizvodnja sladkorja v Sloveniji ne izplača več.
Nizozemci so takratni kmetijski ministrici Mariji Lukačič sadili rožice, kaj vse bo v Ormožu nadomestilo domnevno nedonosno proizvodnjo sladkorja. Obljubljali so proizvodnjo bioetanola iz koruze in pšenice, pa logistični center za sadje in zelenjavo, proizvodnjo rib v lagunah ob tovarni, iz Španije naj bi v Ormož preselili proizvodnjo delov za avtomobilska podvozja in s tem omogočili 400 delovnih mest... Ministrico Marijo Bog pomagaj, kot se je o Lukačičevi takrat izrazil sindikalist Srečko Čater, so prepričali, da je v vladi izposlovala soglasje za razgradnjo tovarne.
Toda butalske neumnosti politikov z odločitvijo o zaprtju ormoške tovarne sladkorja še niso bile izčrpane. Ker se je lastnik odločil za popolno razgradnjo tovarne, je iz Bruslja dobil maksimalno možno nagrado, v zameno pa je moral iz Ormoža odstraniti vse, kar je bilo povezano s proizvodnjo sladkorja. Toda ko je ocenil, da lahko silosa za shranjevanje sladkorja proda in dodatno zasluži, je vlado (še vedno jo je vodil Janez Janša, kmetijsko ministrstvo pa Iztok Jarc) prosil za spremembo programa prestrukturiranja. Ustregla je tudi tej prošnji, ne da bi Bruselj vedel za to, in si posledično, ker silosa še vedno stojita, prislužila 8,7 milijona evrov kazni evropske komisije.
Agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja, ki je Tovarni sladkorja Ormož v likvidaciji izplačala evropski denar za razgradnjo objekta, je nameravala zaradi zagrožene evropske kazni zapleniti 10,6 milijona evrov varščine, ki jo je lastnik vplačal kot jamstvo, da bo razgradnjo opravil v skladu s sprejetim programom. Pa je bilo kmetijsko ministrstvo pod taktirko ministra Dejana Židana znova velikodušno. TSO v likvidaciji je kazen z 10,6 milijona znižalo na dva milijona evrov, čeprav bomo morali davkoplačevalcu Bruslju vrniti 8,7 milijona. Slovenija je zoper evropsko komisijo, ki ji je odmerila to kazen, na splošno sodišče EU sicer vložila tožbo, ker pa je to storila dva dni prepozno, je kazen dokončna.
Kako je že zapisal Fran Milčinski? »Butale so tam, kjer so Butalci!«
