Vsak vrtnar, ki ima otroke, se je že srečal z vprašanjem, kako naj umirjeno ureja vrt, a se ob tem ne živcira zaradi otroškega kopanja po že urejenih gredicah. Vrtnarjenje naj bi bilo tudi sproščanje, a je za mnoge starše stresno. Toda z vrtnarjenjem lahko ljubezen do zemlje prenesemo na otroke.
Uvajanje že pri treh letih
Pomislite, sedaj raste generacija otrok, ki je prepričana, da paradižnik v vseh letnih časih raste v diskontnih trgovinah. Zato je morda lahko že en lonček na okenski polici, v katerem kali seme, dovolj, da bo otroka začela zanimati tudi narava. Torej vrtnarimo skupaj s svojimi otroki. Že nekje pri treh letih ga lahko začnete uvajati v vrtnarstvo. Ne le s kopanjem po gredicah, temveč tudi s sejanjem. Za začetek so najboljša hitro kaljiva semena. Pšenica in trava sta že taki vrsti, da ni treba dolgo čakati na rastlinice. Skupaj z otrokom ju lahko posejete v lončke, ki naj jih okrasi sam, tudi poseje naj sam in zalije. Ni treba veliko, da bo otrok vsako jutro radovedno tekel k lončku in preveril, ali so se že pojavile rastlinice. Ko trava ali pšenica zraste, je sicer ne morete posaditi na vrt, lahko pa jo secirate. Pšenica in trava obdržita dobro vidno seme, tudi ko skalita, tako bo otroku hitreje jasno, kako rastejo korenine in kako listi. Kasneje naj otrok eksperimentira s semeni, naj ugotovi, katera kalijo hitro, katera počasi. Pravi izziv bi bil denimo kaliti želod in čakati, da zraste majhno drevo.
Med najbolj priljubljenimi otroškimi rastlinami so tudi buče in grah. Grah je še posebno zanimiv, saj njegova semena niso živo zelena, kot jih sicer poznajo otroci, temveč posušena in rjava. Grahove mladice so tudi zanimive, saj hitro razvijejo vitice in postanejo resne rastline. Pa še med prvimi jih lahko posadite na vrt in z malo sreče bodo naredile stoke, ki jih otroci lahko še mlade pohrustajo kar na vrtu. Z bučami je sicer tako, da hitro in rade vzklijejo, a lahko potem, ko jih presadimo na vrt, zatajijo, cvetijo, a ne rodijo, ker potrebujejo veliko gnojila. Podobno je s krompirjem.
Prve vrtnine: buča, grah in krompir
Sajenje krompirja je podobno vzgojno kot sejanje pšenice. Najbolje je, da ga otrok posadi v velik lonec. Sprva krompir le pokrijemo z zemljo, ko pa čez nekaj tednov skali, dodamo še nekaj zemlje, da pokrijemo večino stebla. To ponavljamo, dokler ni zemlje do vrha lončka. Tako bomo kasneje lahko izkopali rastline in pokazali, kako rastejo korenine in steblo ter kako se debelijo novi krompirčki. Spomladi pa naj vsak otrok dobi svojo gredico. Naj bo v osrednjem delu vrtu, ne stisnjena kje v kot. Na njej naj bodo obvezno jagode, otrokom najzanimivejša vrtnina. Izberite celoletne jagode, morebiti so celo najboljše majhne, gozdnim jagodam podobne sorte, ki rodijo vse poletje in so sladke.
Vsak domači vrtnar ima ob otroških brkljanjih in kopanjih po vrtu vzgib, da bi mu raje gredico sami prekopal in posadil sajence, ker ga boli, da muči rastline. Toda pustite tudi predšolskemu otroku, da čim več stori sam. Pa čeprav med pletjem odtrga kakšno rodovitno rastlino. Ali po principu »vse, kar daš v zemljo, zraste« v gredico zakoplje plastične zamaške, da bodo zrasle steklenice. Največ se bo naučil po principu preizkušanja. Po istem preizkusu bo recimo v zemljo vtaknil vrh bazilike in nato čez nekaj tednov tudi na vaše veliko presenečenje odkril, da se je rastlina ukoreninila. Najpomembneje pa je, da otroško vrtnarjenje ni tekmovanje za največjo bučo ali največ kilogramov jagod, temveč je to vzgoja otroka v upanju, da mu zemlja ne bo tuja.
