Splošno sodišče Evropske unije v Luksemburgu je Slovenijo že 23. novembra lani obvestilo, da je izgubila tožbo proti evropski komisiji zaradi 8,7 milijona evrov vredne kazni, ki ji jo je ta odmerila zavoljo nepravilnosti pri razgradnji Tovarne sladkorja Ormož (TSO). Sodišče o tožbi sploh ni vsebinsko odločalo, ampak jo je zavrglo, ker jo je slovensko državno pravobranilstvo oddalo prepozno, čeprav je imelo zanjo dva meseca časa. Toda pristojnim se kljub vrtoglavi kazni, ki bremeni slovenske davkoplačevalce, o novi polomiji, povezani z ormoško tovarno sladkorja, ni zdelo vredno niti obvestiti javnosti.
O izgubljenih tožbahne poročajo radi
Za sodni poraz Slovenije v primeru sladkorja smo izvedeli naključno, potem ko se je Agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) nedavno pohvalila, da so dobili prvo tožbo proti evropski komisiji. Gre za 333.000 evrov kazni, izrečene Sloveniji zaradi domnevnih nepravilnosti pri izplačilu kmetijskih subvencij v letih 2009–2011. O dobljeni tožbi, čeprav gre za občutno nižji znesek, je Agencija takoj obvestila javnost, medtem ko je o izgubljeni sladkorni tožbi, vredni kar 8,7 milijona evrov, molčala. Direktor Agencije Benedikt Jeranko nam je tako utemeljil razloge: »Kakšnega posebnega obveščanja za neuspele tožbe ponavadi nismo imeli. Uspela tožba pa je bolj kot v finančnem pomembna v vsebinskem smislu, saj nas je evropska komisija kaznovala za ravnanje, za katero ni imela pravne podlage. In ker imamo odprt še en podoben primer, smo javnost o tem obvestili.«
Javnost bi moralo s skoraj devetmilijonsko kaznijo, povezano z ormoško tovarno sladkorja, seznaniti ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, katerega (sedanji ali bivši) uradniki so tudi odgovorni zanjo. Pojasnimo, zakaj. Nizozemski lastnik TSO (lastniški delež v njej mu je najprej prodala država, sledile so ji kmetijske zadruge!) se je leta 2006, po sprejetju evropske sladkorne reforme, odločil, da v Ormožu sladkorja ne bodo več proizvajali. V zameno za opustitev proizvodnje in popolno razgradnjo tovarne je iz Bruslja dobil skoraj 35 milijonov evrov. Denar mu je izplačala Agencija, evropska inšpekcija, ki je leta 2010 prišla na domnevno pogorišče tovarne, pa je tam naletela na zelo živahno dejavnost. Tudi na dva silosa, ki sta bila sprva predvidena za rušenje, vendar je kmetijsko ministrstvo v času Janševe vlade leta 2008 izdalo sklep, s katerim je TSO v likvidaciji odobrilo spremembo načrta prestrukturiranja in dovolilo, da silosa ostaneta, če bodo v Ormožu še naprej pakirali sladkor.
Krivci imajo imena in priimke
Lastniki TSO v likvidaciji so torej v tem primeru zaslužili dvakrat. Najprej so dobili 34,8 milijona evrov iz evropskega kmetijskega sklada za rušenje tovarne, tudi silosa, ki so ju kasneje skupaj s pakirnico in pripadajočimi zemljišči za osem milijonov evrov prodali nemškemu podjetju Pfeifer&Langen, ki tam še vedno pakira sladkor. Evropska komisija je Sloveniji posledično naložila 8,7 milijona evrov kazni, ki jo bomo (v treh letnih obrokih) plačali davkoplačevalci (prvega smo že, drugega bomo ta mesec), čeprav so ves bruseljski denar za razgradnjo TSO dobili njeni lastniki. Ker imajo odgovorni za to polomijo na kmetijskem ministrstvu imena in priimke, jih zapišimo. Pod sklep, da silosa v Ormožu lahko ostaneta, se je avgusta 2008 v imenu takratnega kmetijskega ministra Iztoka Jarca podpisala njegova državna sekretarka Branka Tome. Za spremembo programa prestrukturiranja TSO so bili takrat odgovorni še Matjaž Grkman, takratni direktor direktorata za kmetijstvo (zdaj Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije) Branko Ravnik in direktorica inšpektorata za kmetijstvo Saša Dragar Milanovič, ki je še vedno trdno na tem položaju.
Bitka za sladkorne milijone dokončno izgubljena
Naša država je evropsko komisijo štiri leta prepričevala, da s tem, da silosa v Ormožu še vedno stojita, ni nič narobe. A neuspešno. Komisija ji je 22. decembra 2014 s posebnim sklepom odmerila omenjeno kazen, Slovenija oziroma državno pravobranilstvo (agent Lucijan Bembič) pa je »zamočilo«.
Proti evropski komisiji je 6. marca 2015 na splošno sodišče EU vložilo tožbo, vendar prepozno, saj je po mnenju sodišča rok zanjo potekel 4. marca 2015 opolnoči. Sodišče je tožbo označilo za nedopustno in jo zavrglo. Bitka za sladke milijone je tako za Slovenijo dokončno izgubljena.
