Zveza športnih društev Slovan je pred skoraj tremi leti praznovala stoletnico delovanja. Slovanu, ki sodi med pionirje organizirane športne dejavnosti pri nas, priznavajo status športne institucije z bogato tradicijo. Na Kodeljevem so zrasli številni vrhunski in uveljavljeni športniki, kar je bila posledica urejenega sistema v mlajših kategorijah. Produkcija mladih športnikov je bila vseskozi osrednje vodilo Slovana, ki je v medijsko najbolj izpostavljenih kolektivnih panogah predvsem v zadnjih letih izgubil stik z najboljšimi. Stična točka Slovanovih društev so nakopičeni dolgovi in pomanjkanje finančnih sredstev za sprotno delovanje, zato je blagovna znamka na nevarni poti v propad.

Nogometni Slovan želi nadaljevati duh Marjana Rožanca

Nogometni klub Slovan so ustanovili že pred prvo svetovno vojno. Venomer je veljal za zibelko talentiranih športnikov. Od začetka svojega delovanja je prepoznaven po rdeči barvi, ki jo ohranja še danes. »To je barva, ki združuje. Je barva zgodovine in prihodnosti,« pravi rokovska legenda Peter Lovšin, ki je pred poldrugim letom prevzel vodenje nogometnega društva. Lovšin je bil vseskozi povezan s Slovanom. Nogometno žogo je prvič brcnil ravno na Kodeljevem, kjer ima Slovan svoj domicil. Kot pravi, je nemogoče opisati vsa čustva, ki ga vežejo na Slovan. »V tem klubu so delovali in igrali posebni ljudje. Številni so pustili svoj pečat tudi zunaj naših meja. Slovan je igralce črpal iz relativno ozkega območja. V našo šolo so se vpisovali predvsem otroci delavskih staršev iz Fužin, Most, Štepanjskega naselja in Kodeljevega. Verjetno se premalo zavedamo, kakšen pomen ima Slovan za slovenski šport,« meni Lovšin.

Nogometni laboratorij Slovana so od blizu spoznali številni rodovi znanih igralcev in trenerjev. Od sedanje nogometne generacije, ki je doživela vrhunec na svetovnem prvenstvu 2010, so rdečo barvo nosili Samir Handanović (Udinese, Inter), Milivoje Novaković (Köln, Nagoja), Zlatan Ljubijankić (Gent, Urawa) in Andraž Kirm (Groningen, Omonia). Pri Slovanu so se nogometne obrti učili tudi Marko Elsner (Crvena zvezda, Nice), Sašo Udovič (Lausanne, Lask), Sebastjan Cimerotič (Hapoel, Lecce), Branko Elsner, Zdenko Verdenik, Tomaž Kavčič, Slaviša Stojanović in številni drugi uveljavljeni nogometni delavci. Kljub temu pa Slovan nikdar ni znal postati velik klub kot bežigrajska Olimpija. Peter Lovšin pojasnjuje, da je filozofija Slovana vselej enaka. »To je predvsem klub moščanskih otrok. Četudi časi niso najbolj naklonjenim romantičnim idejam, nekaj idealov vendarle ostaja. Ne glede na materialni status staršev bi moral imeti vsak otrok možnost ukvarjanja s športom.«

V članski kategoriji, ki v profesionalnem športu velja za najbolj izpostavljeno merilo uspešnosti, nogometni Slovan zdaj deluje na obrobju. V ljubljanski ligi je na povsem amaterski ravni komajda viden. Lovšin je prepričan, da se Slovan kljub temu postavlja na noge, a je pred njim še obilo dela. »Če vlagaš samo v člansko ekipo in pozabiš na mlajše kategorije, nisi naredil nič. Slovan je imel v zadnjih letih ogromne težave. Tudi zaradi kadrovanja in sistemske problematike. Ko so podjetja začela propadati ali so zamenjala lastniško strukturo, ni bilo več finančne pomoči. V klub so prišli ljudje, ki so želeli odnašati denar. Zdaj se Slovan počasi dviguje. Prostora za nadgradnjo je veliko, obenem pa poskušamo nadaljevati duh Marjana Rožanca (eden najpomembnejših slovenskih pisateljev ter nekdanji sekretar in direktor delovne skupnosti ZŠD, op. p.),« je dodal Lovšin.

Sanjsko leto 1981 in kruta realnost

Najodmevnejši uspeh na mednarodnem prizorišču je Slovan dosegel v rokometu. V najelitnejšem evropskem tekmovanju je leta 1981 postal podprvak, ko je v finalu klonil proti nemškemu Magdeburgu. Takratni član sijajne Slovanove generacije je bil tudi jugoslovanski reprezentant Luka Gorišek, ki je leta 2010 prevzel vodenje kluba. Spopadel se je z rdečimi številkami, ki klub razjedajo še danes. V rokometnih vodah je pred meseci odmevala Goriškova izjava, da je bil Slovan slabše organiziran kot vsako gasilsko društvo. V letošnji sezoni je klub na robu izpada v drugo državno ligo, zato prihodnost tudi po tekmovalni plati ostaja negotova. »Slovan je pravzaprav del slovenske realnosti. Nima denarja niti za profesionalno življenje niti za preprosto preživetje. Največja težava so stari dolgovi iz leta 1999. Nekdanji igralci so klub tožili, čeprav so tudi zaradi ukvarjanja z rokometom dobili službe. Njihovo potezo ocenjujem kot nehigienično,« pravi Gorišek.

V domačem rokometu so pod težo finančnega bremena propadli že številni klubi. Gorišek je omenil kolektive iz Kopra, Slovenj Gradca in Škofje Loke, podobne poti pa Slovan po besedah njegovega predsednika ne bo prehodil. »Še nobenega upnika nismo naplahtali in tako bo tudi v prihodnje. Naš dolg je na začetku znašal 100.000 evrov, zdaj ga uspešno zmanjšujemo. Glede na to, da je raven slovenskega rokometa padla zelo nizko, bi bili s proračunom okoli 200.000 evrov med štirimi najboljšimi klubi v državi. Toda vprašajmo se, ali si Ljubljana kot glavno mesto sploh zasluži vrhunski rokomet,« je razpredal naš sogovornik, ki je izpostavil drugačno miselnost v času njegove rokometne kariere.

Kot pravi, so bili časi v socialističnem družbenem redu prijaznejši. Ko danes spije kavo s prijatelji zunaj slovenskih meja, beseda hitro nanese na leto 1981 in največji uspeh kluba. »Vsi se spomnijo Kolinske Slovana, kar pomeni, da gre še vedno za močno in cenjeno blagovno znamko. Takrat smo imeli izjemno generacijo, ki je razpadla zaradi notranjih dejavnikov,« je misli strnil Gorišek, ki bo na čelu rokometnega Slovana vztrajal tudi v prihodnje, pa čeprav, kot kaže, v drugoligaški konkurenci.

Univerza in Slovan z roko v roki

Kalvarijo je v zadnjih letih preživljal tudi košarkarski kolektiv s Kodeljevega, ki ga vodi nekdanji košarkar Miloš Paravinja. Slovan je bil več kot 60 dni insolventen, zato mu je grozilo zaprtje. Paravinja se je odločil za postopek poenostavljene prisilne poravnave, ki je lani poleti pred bankrotom rešil tudi hokejsko Olimpijo. Košarkarski Slovan s to potezo kajpada še ni zaplul v mirne vode, saj bo moral upnikom v roku petih let poravnati trideset odstotkov celotnega dolga v višini 200.000 evrov. »Zavoljo naše tradicije in dobrega dela v preteklosti smo poskusili s prisilno poravnavo. Žal nismo uspeli poravnati vseh dolgov, kar je moja velika moralna težava,« je priznal Paravinja.

V Slovanovo košarkarsko šolo je bila od ustanovitve kluba leta 1951 vpisana dolga vrsta znanih igralcev. Za Slovan je od samostojnosti slovenske države igrala skoraj polovica vseh reprezentantov, med drugimi tudi prvi zvezdnik sedanje generacije Goran Dragić, zdajšnji generalni sekretar košarkarske zveze Rašo Nesterović, nekdanji dolgoletni kapetan slovenske vrste Jaka Lakovič in številni drugi. »V Evropi verjetno ni košarkarskega kluba, ki bi vzgojil toliko vrhunskega kadra, kot ga je ravno Slovan. Skrivnost je v sistematičnem delu z mladimi. Le redki so kolektivi, ki temeljijo na produkciji športnikov,« opozarja Paravinja.

Dobra novica za klub je, da je Slovan nedavno sklenil dogovor o sodelovanju z ljubljansko univerzo. »Gre za novost v slovenskem športu, morda celo revolucionaren projekt. Vsem študentom bomo ponudili možnost igranja v našem klubu. Slovan spodbuja igralce v športno življenje in izobraževanje. Ker nimamo veliko denarja, se moramo zanašati na alternative.« Bolj skrbi dejstvo, da je Slovanova članska ekipa trenutno na predzadnjem mestu v drugi slovenski ligi, Paravinja pa je ob tem izpostavil, da je ena od prioritet kluba vzdrževanje dolgoletne tradicije.