Ali so teroristi razbojniki? Niso. Ali so to gangsterji, mafijci? Tudi ne. Razbojniki prav tako niso bili slovenski partizani, čeprav jih je nemški okupator imenoval bandite, ta beseda pa je v izvirnem italijanskem pomenu (bandito) res bila oznaka za razbojnika ali tistega, ki je iz tega ali onega razloga »zunaj zakona«.
Kaj pa bančni roparji, so oni razbojniki? Ti pa bi lahko bili, in to tako v skladu z Brechtovo tezo »kaj pa je rop banke v primeri z ustanovitvijo banke« kot zato, ker jih ni več. Razbojnikov namreč ni več, razbojništvo je zgodovinski in mitični fenomen, o katerem je angleški zgodovinar Eric Hobsbawm napisal imenitno knjigo, Razbojniki. V izvirniku je prvič izšla leta 1969 ali v času, ko je avtorja, kot pravi, presenetilo odkritje, »da po vsej Evropi pripovedujejo enake zgodbe in mite o posebnih vrstah razbojnikov, borcev za pravico in družbeno redistribucijo«; dve naslednji izdaji Razbojnikov, za Penguin Books (1971) in za ameriški Pantheon Books (1981), sta bili razprodani, nato je pripravil še četrto, dopolnjeno z novim gradivom, in ta je izšla tudi v slovenskem prevodu Zoje Skušek pri Založbi *cf.
Slovenske inačice
Bandite, razbojnike danes poznamo predvsem iz ameriških filmov, to so »outlaws«, kot sta bila Billy the Kid in Jesse James, vendar jih poznajo skoraj vse kinematografije. Tudi slovenska, kjer obstaja vsaj en film s takšnim likom – Do konca in naprejJureta Pervanje iz leta 1990. Njegov protagonist Tone Hac temelji na resničnem Tonetu Hacetu, ki je v 30. letih prejšnjega stoletja ropal po Dravski banovini, kot se je imenoval slovenski del kraljevine Jugoslavije. Njegov brat je bil Matevž, ki je v partizanih postal politkomisar 14. divizije. Toneta Haceta so leta 1941 ujeli, na sojenju v Ljubljani pa ga je branil pravnik in pesnik Igo Gruden. Obsojen je bil na 196 let zaporne kazni, a so ga že leta 1946 (verjetno po bratovem posredovanju) izpustili.
Filmski Tone Hac ima nekaj robinhoodovskih potez, ki so po Hobsbawmu bistvene za lik socialnega razbojnika, medtem ko bi se realni Tone Hace približal temu liku, če bi namesto v zaporu pristal med partizani; tako pač domnevamo na podlagi Hobsbawmove ugotovitve, da je posamične razbojnike mogoče vključiti v politične enote, kolektivno pa so pokazali, da se niso zmožni asimilirati z levimi gverilskimi gibanji. Ker razbojništvo »samo po sebi ni bilo ne uporniško in prav gotovo ne revolucionarno«.
Sicer pa se je na Slovenskem, kot piše Lev Centrih v spremni študiji »Denar ali življenje!«, ohranilo zelo skromno ljudsko izročilo o razbojništvu, in še to je po večini do razbojnikov izrazito negativno. Izjema je Franc Guzej s Kozjanskega, ki je v 70. letih 19. stoletja ropal po sejmih, graščinah in župniščih, plen pa je menda delil z revnimi; legende o njegovem robinhoodovstvu, tj. zaščitništvu revnih in nemočnih, so se razširile po njegovi smrti in menda še danes živijo v folklori Štajerske in Kozjanskega.
Konec razbojništva je močna država
Zakaj je razbojništvo zgodovinski fenomen? Najprej in predvsem zato, ker je kot delovanje skupin nasilnih oboroženih moških lahko nastalo samo tam, kjer je bila oblast nestabilna, odsotna in šibka, to pa je bilo tedaj, pred »zmagoslavjem moderne nacionalne države«, ko oblasti s svojim represivnim aparatom še niso zmogle nadzorovati vsega ozemlja, tudi zaradi pomanjkljive prometne strukture, torej v »družbah pred obdobjem modernega kapitalizma«, ko je bila moč fizičnega nasilja tudi osnovni temelj ekonomske moči. Hobsbawm razlikuje tri tipe razbojništva, plemenitega roparja ali Robina Hooda, hajduka ali upornika, gverilca in maščevalca, vsak od njih pa lahko pride pod splošno kategorijo socialnega razbojništva.
Takšno razbojništvo se je razvilo na podeželju, socialni razbojniki, trdi Hobsbawm, so bili kmečki izobčenci, ki jih je imel zemljiški gospod ali država za zločince, »ki pa so ostajali znotraj kmečke družbe in jih je imelo ljudstvo za junake, maščevalce, borce za pravico, včasih celo za vodje boja za osvoboditev«. In ker je nastajalo v vseh vrstah družb, ki so prestajale preobrazbo iz agrarne v industrijsko, je bilo socialno razbojništvo »eden najbolj univerzalnih družbenih pojavov, kar jih je bilo v zgodovini«.
Socialni razbojnik je torej veljal za zastopnika pravice, za nekoga, ki ponovno vzpostavlja moralo in ima sebe za pravičnika, celo kot najokrutnejši maščevalec. In pri tem, pravi Hobsbawm, niti ni bilo tako pomembno to, ali so dejanski razbojniki res delovali v skladu s temi ideali, kakor pa to, da so utelešali socialne aspiracije in težnje po pravičnosti, ki so živele med ljudstvom. Njihov čas je res že minil, toda kolikor je bila njihov pogoj za obstoj šibka oblast, se danes, napoveduje Hobsbawm, ko so v številnih delih sveta državne oblasti v krčih, znova odpirajo možnosti za razbojništvo.
