Mnogi se morda še spominjate tistih zdaj že davnih časov, ko se je pred volitvami leta 2004 premier Rop v borbi za Piranski zaliv vkrcal v čoln, ki sta ga s »pogovarjanjem, a ne dogovarjanjem« veslala Janša in Sanader – tako da se je pretvoril v varuha meje in kot kopija, jasno, izgubil volitve. In res, na prvi pogled se zdi, da se na prav enak način ta hip vede Miro Cerar. Pa vendar, gremo lahko mimo dejstva, da zdaj nismo v predvolilnem času? Gremo lahko mimo dejstva, da Cerarjeva ravnanja niso predvolilna obrambna histerija, temveč nekaj mnogo bolj avtonomnega, ne le slaba kopija pristno desnega nacionalizma, temveč prej njegova enako prepričljiva različica? Se lahko pretvarjamo, da ne opazimo, da Cerar v žici, ki se je sprva postavila sama, vse bolj pristno uživa in jo pridno racionalizira? Je dejstvo, da v žici zdaj vidi skico projekta, ki ga skupaj z Orbanom in novo hrvaško vlado gradi na grško-makedonski meji, res samo poskus obrambe pred vaškimi stražami?

Leta 2004, še enkrat, je Tone Rop morda nasedel Janši in Podobnikovima, a vse do zadnjega je vzdrževal razliko do desnice – pa četudi je bila razlika vidna le skozi očitno patetičen poskus njene imitacije. Cerar, nasprotno, je že danes povsem nerazločljiv od tiste kvazikultivirane desnice, ki ji je begunce že uspelo v celoti pretvoriti v »migrante«, v čiste figure zoprne nadloge, za katere ni jasno, čemu se – če že želijo na toplo – ne odpravijo raje v središče puščave, kjer jih bodo vse leto prijetno greli brezplačni sončni žarki.

Takole, denimo, je v parlamentu odgovoril na prigovarjanje Ljudmile Novak, da bi veljalo še malo porezati pri prosilcih azila: »Slovenija je glede (...) nudenja ugodnosti (...) finančnih zneskov na samem dnu, še to krčimo, obstajajo pa evropske direktive, pod katere ne moremo, obstaja neki minimum, ki velja za celoten evropski, torej širši prostor, in tukaj smo k temu zavezani. Vendar naj že zdaj poudarim, da naša ureditev je in se spreminja v tej smeri, da ne bo, bom rekel, vabila nekoga, ki za to nima utemeljenih razlogov.«

Že mogoče, bi rekli, res govori enako, a morda je tudi zavezništvo z NSi le del Cerarjeve »strategije«. In obrnjeno – morda je to zgolj del strategije Ljudmile Novak, ki se volitev še ne veseli: ne nazadnje se je v zadnji Tarči namesto za rušenje zavzela za »rekonstrukcijo« vlade. Pa vendar, če smo v isti oddaji slišali tudi Jožeta Tanka, ki je oznanil, da ima SDS pripravljen, pazite, »koncept programa« (ne pa velikega, že izdelanega Programa), lahko upravičeno podvomimo tudi o pristnosti njihove želje po čimprejšnjih volitvah. Mogoče si kdo v SDS volitev celo želi, morda si jih, kdo bi vedel, želi vsaj Janša – a SDS, ta slovenska verzija »grand old party«, lahko na volitve tudi mirno počaka. Danes jim namreč ne gre več za isto stvar, kot jim je šlo nekoč, ne gre več za oblast, ki jo je treba izsiliti – situacije, v kateri se počutijo nadvse udobno, ne bodo želeli spreminjati, želeli jo bodo le zabetonirati v večno trajanje. SDS na oblasti bo, pa naj se to sliši še tako kontraintuitivno, le do konca razvit proces cerarizacije – namreč tista njena oblika, ki bo cerarjevski vse težje prikriti odpor do »migrantov« in »levih ekstremistov« preobrazila v naslado njihovega odstranjevanja.

To bo huje, a ker ne živimo v prihodnosti, problem danes ne more biti Janša, temveč je, mora in sme biti Cerar. Da, tudi levica sme rušiti Mramorja, in ne, s tem nujno še ne igra igre SDS. Igro SDS igrajo tisti, ki igrajo Cerarjevo igro – torej vsi tisti na politični in medijski levici, ki se že zdaj vedejo, kot da so vsak naslednji dan jutri na vrsti predčasne volitve. Vsi tisti, ki so se že zdaj pripravljeni uleči v pesek in v pesek poleči tudi tisto edino parlamentarno stranko, ki mnoge od nas strukturno še drži v vsaj polovični legitimnosti javnega obstoja.

In te odgovornosti se mora v polnem smislu ovedeti tudi Združena levica. Njena prva naloga zato ni premlevanje alternativnih rešitev, do katerih se je svet v veliki meri že premlel, temveč iskanje načinov, kako se vsiliti v javnost. Tudi tukaj pa je nujno najprej še enkrat odkriti toplo vodo: boljša kot facebook ali nekaj mesecev prepozna parada ob žici je včasih preprosta novinarska konferenca – seveda pod pogojem presežne kvantitete. Vsak antijanša je danes nujno anticerar. A da bi to postal, se mora priučiti janševskega vztrajanja, pred katerim prej ali slej popustijo tudi novinarji. Ko se bo ZL pravočasno in s slogom odzvala na probleme, pri katerih so rešitve že znane, ko bo sprejela dejstvo, da je polovica njene možganske baze ta hip še zunaj stranke – takrat bo poleg povratnikov lahko pridobila tudi svojo novo volilno bazo.