Knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino (INZ), kot so konec osemdesetih let preimenovali Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, ima pravzaprav daljšo zgodovino od inštituta. Nastala je že leta 1944 z ustanovitvijo prve znanstvene ustanove na osvobojenem ozemlju Jugoslavije – Znanstvenega inštituta Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS), ki so mu morale partizanske tiskarne pa tudi civilne in vojaške ustanove pošiljati po dva primerka »kakršnih koli publikacij, ki so namenjene javnosti«.
V vojnem času se je knjižnica z inštitutom selila iz Kočevskega roga v Belo krajino in še kam, šele leta 1959 se je končno ustalila v delu ljubljanske Kazine. V tej stavbi domuje še danes, vendar še vedno ni običajna knjižnica, skozi katero se lahko obiskovalci sprehodijo. To lahko storijo izključno knjižničarji. »Naše gradivo je nemogoče razporediti po področjih, zato so knjige razvrščene po tekočih številkah. To pomeni, da če nekdo napačno postavi eno knjigo, je ta praktično izgubljena,« je pojasnil vodja knjižnice Igor Zemljič, ki nas je po končani sedemletni prenovi prostorov popeljal med knjižnimi policami.
Po sledeh pečatov
»Naša knjižnica je največja knjižnica za zgodovino dvajsetega stoletja v Sloveniji, ki je bilo, kot vemo, eno najburnejših stoletij na naših tleh. Vojne, nastanek in razpad Jugoslavije, osamosvojitev – vse te teme so pri nas dobro zastopane,« je predstavil Zemljič. Pod njegovim vodstvom so izvedli nujno sanacijo kleti, kjer so v nekaj letih in po vloženih skoraj dveh milijonih evrov prišli od 80-odstotne vlage do normalne vlage in temperature. Nedavno so se lotili tudi prenove zgornjih prostorov, uredili primernejše police, pridobili nekaj metrov za novo gradivo. Tudi tokrat so med selitvijo našli več zanimivosti.
»Tole je pismo izseljenskega pisatelja Louisa Adamiča,« nam mimogrede pokaže Zemljič, zatem pa preide k še zanimivejšim ponatisom akvarelov Adolfa Hitlerja. »So iz časa med prvo svetovno vojno, ko je slikal porušene vasi,« nas je poučil vodja knjižnice in razložil, kako je takšna zbirka končala sredi Ljubljane. »Uradi so si radi podarjali dragocenosti med seboj. Ta pečat razkriva, da je zbirka k nam prišla iz Kranja, tja pa so jo verjetno poslali zato, da bi Gorenjce navdušili za Hitlerja.«
Izposojati D-fond ali ne?
Po koncu druge svetovne vojne je bil izdan sklep, da vso lastnino uradov in posameznikov, ki jim je bilo premoženje zaplenjeno, zbere federalni zbirni center. »Ko so Nemci odhajali, so si reševali življenja, njihovo gradivo pa je ostalo tukaj. Pomembnejše knjige so hitro našle svoje mesto, propagandne in politične knjige pa nikogar niso zanimale in so končale pri nas,« je povzel Zemljič in nakazal, da akvareli niso edina Hitlerjeva zapuščina v knjižnici.
Medtem ko v zgornjih prostorih hranijo Bleiweisove novice, številke Ljubljanskega zvona, Slovana, meščanske revije Razgled in drugih publikacij, pomembnih za oblikovanje slovenske narodne zavesti, se v kleti skriva velika posebnost knjižnice – direktorjev ali D-fond. Med približno 15.000 knjigami je nekaj italijanskih in zavezniških, štiri petine gradiva pa je nemškega: propagandne revije za vojake na frontah, japonska geopolitika, nemški načrti za Afriko, Goebbels, vojaška zgodovina... Hitlerjevega manifesta Mein kampf je kar 19 izvodov.
Zato ne čudi, da v knjižnico občasno zaidejo tudi neonacisti. »Ko so snemali dokumentarec o Hitlerjevi bibliji, sem rekel, da te knjige pri nas ni oziroma da ni še nihče pogledal za njo, pa so se takoj javili trije, da bodo pobrskali.« Zaradi takšnih in drugačnih prigod se včasih naš sogovornik sprašuje, ali je etično takšnim navdušencem izposojati tovrstno gradivo, vendar se drži načela: »Ne omejujemo bralcev in ne gremo se cenzure, jih pa skušamo vzgajati z opozorili na različna stališča in poglede. Naša edina zahteva je, da knjigo vrnejo nepoškodovano.«
Ne sodijo po platnicah
V knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino ne ločujejo gradiva na levo in desno. Ohranjajo vse, predvsem pa se zavzemajo za nepristranski pogled na preteklost. »Ko so metali stran Lenina, Stalina, smo mi spet vse pograbili. Trendi se namreč menjujejo, mi pa se jim ne moremo prilagajati drugače, kot da vse shranimo,« je pojasnil vodja knjižnice. Ko skupaj postavi slavilni knjigi Mussolinija in Franca Jožefa, pokaže, da ni velike razlike med ideologijami, ko gre za slavljenje. »Francu Jožefu so Madžari naredili spominski album, da bi se mu malo priliznili, Mussolinijevo knjigo pa so izdali njegovi potomci povsem legalno leta 1970,« je povedal v sobi, kjer hranijo tudi periodiko – od Slovenskega naroda do Jutra. Kar je precej ironično glede na to, da so imeli med drugo svetovno vojno v Kazini najprej Italijani in nato Nemci cenzurni urad. Ohranjenih je celo nekaj primerkov časopisov s prečrtanimi stavki, ki so morali biti izbrisani pred objavo.
Poleg tega, da nič ne zavržejo, se v tej posebni knjižnici zelo resno držijo tudi tega, da knjig ne sodijo po platnicah. »Bolj je knjiga neugledna, večja je možnost, da je založena,« pravijo Zemljičeve izkušnje in okoli 20 antikvitet, starih več sto let, ki so bile desetletja založene med nacističnim gradivom. V D-fondu so povsem naključno našli izjemno ohranjeno prvo izdajo Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske iz leta 1668, v posebnem trezorju pa hranijo tudi Petrarkove sonete iz leta 1528 in eno prvih enciklopedij na svetu – Plinijevo Della naturale historia iz istega stoletja. In od kod so prišle takšne redkosti? Predvidevajo, da iz gradu Snežnik, nekaj pa iz drugih zasebnih zbirk.
