Na meji med Makedonijo in Srbijo so begunci iz Sirije, Iraka in Afganistana morali peš prehoditi štiri ali pet kilometrov, ki so jih ločili od železniške postaje v eni državi do avtobusne postaje v drugi. Lahko bi šli po avtocesti, ki poteka v bližini, vendar so jih usmerili med ograje iz bodeče žice, blatna polja in vojaška oklepna vozila. Običajen prizor na sodobnih mejah med Atenami in Stockholmom. Kdor hoče ubežati smrti na Bližnjem vzhodu, mora skozi proces razčlovečenja na evropskih brezpotjih.
Neobičajno je bilo, kar so govorili med poročili na radiu, ki je bil prižgan v avtomobilu. Ob mednarodnem dnevu spomina na holokavst je poljski predsednik Andrzej Duda govoril v Auschwitzu. »Kaj se lahko zgodi, če kršijo mednarodno pravo, mednarodna skupnost pa ne reagira pravočasno? Kaj bi se lahko zgodilo, če se ene države agresivno obnašajo do drugih, če zasedejo ozemlja drugih in sprožijo vojno in sovraštvo? Auschwitz je in bo vedno resno opozorilo.«
Saj res, kaj bi se zgodilo? Nič se ne bi zgodilo. Poljska je bila ena prvih držav, ki je nepredušno zaprla svoje meje za begunce pred vojno in sovraštvom. Vsa vzhodna Evropa ji je disciplinirano sledila. To je res zoprno opozorilo.
