V nasprotju s popevkami, ki so bodrile tekmovalce in navijače, smo imeli v zadnjih letih kar nekaj strokovnjakov in novinarjev, ki so opozarjali, da je s Slovenci v zimskih športih konec, da osvajanja velikih rezultatov na velikih tekmovanjih ne bo več. Moram priznati, da je bilo v tem smislu razumeti tudi odhod Janeza Kocijančiča, dolgoletnega predsednika slovenskega olimpijskega komiteja, s funkcije. »V pravem času,« smo si rekli, poslovil se je s svojega prestola, potem ko so naši na olimpijadi v Sočiju osvojili kar osem medalj. Število, ki ga bo zelo težko preseči.
Po drugi strani smo imeli v našem skakalnem športu še ne dolgo tega na vrhu ljudi, ki so menili in celo ponujali strategije, po katerih naj ima slovenski skakalni šport v svetovnem merilu zgolj enega samega skakalca, ki naj se na tekmah uvršča okoli petnajstega mesta. In nič drugače ni bilo pri alpskem smučanju. Kar nekaj let so različni strokovnjaki in lobisti pristajali na tekmovanje z eno samo smučarko, ki sicer dosega odlične rezultate in trenira v vseh letnih časih praktično na vseh celinah, drugi (očitno slabši) pa naj se zadovoljijo z občasnimi mesti med trideseterico in temu primernimi pogoji za trening. Poleti vadba na Rožniku in Golovcu, pozimi pa na Golteh in Soriški planini.
Minula sobota je dokazala, da je strategija pristajanja na redke posameznike, ki lahko občasno osvojijo točke svetovnega pokala, očitno pogorela. Jasno, pri nas težko rečemo, da posamezni rezultati rastejo iz velike množice mladih športnikov, jasno, samo nekaj sto tisoč nas je, a še vedno dovolj za osnovo, iz katere je mogoče črpati več kot samo enega tekmovalca.
