Zato je uprizoritev vulgarna, kruta, brezobzirna, narcisoidna in sebična prav toliko kot realnost sama. In nič več. Je pa za razliko od zgoraj omenjenih oblik javnega sektorja v tem skrajno osebna, intimna, zato tudi tvegana – tako z vidika izvajalcev kot občinstva. V njej se nenehno levi in razrašča razmerje med privatnim in javnim, a s pravim odmerjanjem, ki ne podleže poceni sodobnim trendom razgaljanja zasebnosti, ampak do tega fenomena vzpostavi distanco, igralce pa primora, da do uprizoritve, sebe in danega družbenega stanja zavzamejo stališče. Skozi sentiment, norčevanje, ponos ali jezo, niti ni važno, vsakič gre za zarezo, ki razpolovi umetnost in realnost, nastalo razpoko pa ponudi tudi nam, da jo zapolnimo z lastnim interpretativnim donosom.
Rasizem, seksizem, ksenofobija, izrojeni katolicizem in uničujoča nevednost ministrskih figur stopajo na oder v surovi obliki, brez leporečja, pretiranih metafor in gledališke uvidevnosti, temveč neposredno, a največkrat tudi skozi kanal komičnega, kar na eni strani razbremeni njihov dejanski učinek, obenem pa prav skozi ta zavoj z zamikom potencira njihovo grozljivost.
Ta dualnost humornega in strahotnega se nenehno vpenja tudi v lik Kralja/Ata Ubuja, estetika vulgarnega, ki jo v kompleksnem in imenitnem zamahu vpelje Jernej Šugman, vznika kot nenehno premetavanje igralskih akordov, ki zlasti v razpotegnjenem uvodu, kjer je oder samo njegov (»one man show«), brez besed in zgolj z gibljivo obrazno izraznostjo, verižnim burkaštvom, ubujevsko bebčkastim motoviljenjem po sceni, prestrašenostjo in nadutostjo obenem ter karikiranim žretjem brez primere, v nas sproži pomislek: »Je to človek, ki (nam) vlada?« Ja, to je on. Sila zabavno, sila preveč znano.
Ravno prav poltena, gmotno pogoltna, neotesana in sumničavo prostodušna mu za strateško zaledje in telesno izživljanje ob strani stoji Nina Valič kot Mama Ubu, in kakor je nadvse ljubek njun ojdipovski kompleks, tako je tudi pošastna njuna vzajemna »simpatična vseenost« do pokolov in žrtev, ki ju vodijo do uspeha/oblasti.
Tokratna postavitev Kralj Ubu je vase namenoma in cinično posrkala tudi igralsko TV-estrado (Klemen Slakonja, Jurij Zrnec, Bojan Emeršič), a jo enkrat za spremembo tudi kritično preizprašala/opredelila, si obenem naredila žur po svoje in z orjaškim cinizmom, a sočasno natančno secirano reprezentacijo vladajočega zla več kot nujno prevetrila izvajalske kode igralskega ansambla.
Dogodek, ki si kljub nekaj dramaturškim vrzelim brez dvoma zagotovi gledalca v »stalni pripravljenosti«, razlogi zanjo pa so številni; od smeha, gnusa, krohota do ogorčenja, zanikanja, kontemplacije, zadrege in odpora. Po dolgem času (ali končno?) en pravi, resnično aktivni pretres gledalca s tega odra. Če je ta negativen ali pozitiven, v bistvu sploh ni ključnega pomena. Aleluja!
