Tik pred zimo je tam pred delavci imel Hitler enega svojih ognjevitih govorov. Vseskozi je omenjal le mir in mir, ki ga zahteva Nemčija, da njeni kmetje in delavci lahko nemoteno opravljajo svojo družbeno nalogo in poslanstvo. Uvodoma je s patetičnimi kretnjami opisoval skupino ljudi, ki nimajo korenin, ki lahko živijo kjer koli, v Berlinu, Parizu ali Londonu. Povsod se počutijo doma in povsod trgujejo ter vnašajo razdor med druge ljudi.

Hitler te skupine niti z eno besedo ni poimenoval. Le iz publike je prišel vzklik »Judi«, na katerega pa se ni odzval. Po tem uvodu je nagovoril delavce in se predstavil kot eden od njih, ob zaključku nastopa pa je še precej zaničljivo opisoval intelektualce.

Prej kot Hitlerjeve govore sem videl Chaplinovega Velikega diktatorja. Dojel sem ga tudi kot parodijo na račun Hitlerjeve govorice in gestikuliranja. Ko sem kasneje spremljal zgodovino druge svetovne vojne skozi dokumentarne filme, sem s presenečenjem ugotovil, da je Chaplin malo pretiraval z zgodbo, z imitacijo pa prav nič. Patetična kreatura, z nacističnim pozdravom vred, ki je bil daleč od strumno iztegnjene roke in le malomarno odvržena roka nekam za ramo, je bila enaka v dokumentarni in v Chaplinovi izvedbi. Kar pa me je najbolj zmedlo, je bilo dejstvo, da leta 1933 iz Hitlerjevih besed ni mogoče razbrati tako rekoč ničesar, kar bi današnja sodišča ocenila kot sovražni govor. Še zlasti ne slovenska tožilstva.

A manj kot dve leti po tej predstavi v Siemensu je Nemčija sprejela nürnberško zakonodajo, dva zakona, s katerima je urejala nemško državljanstvo ter zaščito nemške krvi in časti. Oba sta jemala Judom temeljne človekove pravice. Leto kasneje je vodja ameriške atletske ekipe na olimpijadi v Berlinu tik pred začetkom tekme izločil dva tekmovalca, ker sta bila Juda. Razlag je več. Po eni strani niso hoteli jeziti firerja (čeprav je bila tudi črnska zmaga zanj prehud udarec in je hitro zapustil stadion), po drugi pa je bila tudi Amerika antisemitska. Eden od izvrženih atletov se je spominjal, kako so imele nekatere restavracije v New Yorku napis »restricted clientele« ali »le za izbrane goste«. Mednje niso spadali ne črnci ne Judi.

Nadaljnja usoda Judov je znana, manj prijetno dejstvo je, da so jih še po koncu vojne marsikje preganjali tisti, ki so se šteli za njihove rešitelje in zaveznike.

To pišem z neprekinjeno mislijo na sovražni govor, ki je dobil ne le domovinsko pravico (to mu je podelil že pred desetletjema parlament s svojo retoriko od mednožja do puškomitraljeza), ampak tudi pandemičen obseg. Trenutne sovražnike – begunce – moramo prisiliti, da za sabo pospravljajo svinjarijo, pobrati jim je treba, kar imajo dragocenega, da poplačajo škodo in stroške, še najbolje pa je, da se poberejo nazaj, od koder so prišli.

A bolj kot taka radikalna govorica sta me v zadnjem času vznemirila zapisa dveh avtorjev, ki ju sicer cenim in s katerima se večinoma strinjam. Prvi je Igor Vuksanović, ki v članku, objavljenem v strokovnem tisku, uvodoma več kot utemeljeno opozarja na to, kakšna priložnost za soočenje z našimi lastnimi strahovi in predsodki so begunci. Vendar opozarja tudi na povsem pretirane pozive k omejevanju sovražnega govora. Drugi je Slavoj Žižek, katerega opozorilo so z veseljem posvojili na skrajni desnici. Dejal je namreč, da »je med begunci veliko hudobnih, nasilnih, zabitih in nevarnih«.

Razen iztrganih citatov, ki sem ju povzel, sta obe besedili po moji oceni skrbno spisani in domišljeni. Omenjeni stavki pa se mi zdijo neprimerni in tudi nevarni. Glede na zgodovinske izkušnje se mi zdi več kot potrebno, da mnoge ustanove opozarjajo na nujen odziv na sovražni govor. Zlasti za Slovenijo velja, da se tožilstvo neutemeljeno ne odziva na nekatere najhujše oblike. Vendar ne pozivam na kazensko represijo. Odzivi so lahko mnogoteri. Lahko je kritika, lahko so javna soočenja, lahko sta jeza in moralno obsojanje, lahko je bistroumno smešenje, kakršno so uprizorili »trenirkarji«. Kaznovalno pravo je na koncu lestvice in mora tam ostati.

Tak pisan in predvsem dosleden odziv se mi zdi več kot nujen v današnjih razmerah. Njegovo relativiziranje ali pa minimaliziranje, celo kritika, vse to pa se mi zdi naravnost hudournik na mlin skrajnosti in sovraštva. Po drugi strani vsaka resnica ni vselej dobrodošla. Zdravnik ve, da kakšnega pacienta z njo takoj pokoplje. Seveda so med begunci različni ljudje. A ko se nekdo utaplja, ga najprej potegneš iz vode. Potem je še vedno čas, da ga zapreš, če ne gre drugače. V nasprotnem bodo mnogi utonili, medtem ko bomo premišljevali, koliko je med utapljajočimi se hudobnih, zabitih, nasilnih in nevarnih.

Verjamem, da si ne Vuksanović ne Žižek ne želita, da bi njune besede – ne povsem iztrgane iz konteksta – posvojili in za svoje vodilo vzeli najprepoznavnejši spodbujevalci sovraštva.