Še v začetku prejšnjega tedna so v Cerarjevi stranki zagotavljali, da o prihodu Möderndorferja ne razmišljajo. Čez noč pa se je zgodil preobrat. »SMC je danes v svoje vrste sprejela novega člana, uglednega dolgoletnega poslanca Janija Möderndorferja,« je največja vladna stranka v petek objavila na twitterju. »Möderndorfer v poslansko skupino prinaša izjemno politično znanje in parlamentarne izkušnje,« so hiteli zatrjevati v SMC.
Möderndorferjev politični nahrbtnik se je torej čez noč čudežno zmanjšal. Točneje: dolgoletni politik je postal za SMC zanimiv zaradi odhoda Franca Laja iz njihove poslanske skupine. Izgube Laja v največji vladni stranki sicer niso pretirano obžalovali. Navsezadnje je bil povsem neprepoznaven in neprodoren poslanec – celo nekateri poslanci iz manjših koalicijskih strank so se ob informaciji o njegovem izstopu iz SMC spraševali, kdo to sploh je. Prav tako zgolj zmanjšanje števila poslancev še ni bilo razlog za večjo zaskrbljenost SMC: stranka je imela po Lajevem odhodu še trinajst poslancev več kot največja opozicijska stranka SDS, 51 poslanskih glasov pa je koaliciji še vedno zagotavljalo prepričljivo večino. Navsezadnje so imele številne pretekle vlade v parlamentu šibkejšo podporo, koalicijske partnerice pa so bile manj zanesljive.
Spremenjeni odnos SMC do Möderndorferja je mogoče razumeti predvsem kot željo vodilnih v stranki, da javnosti, koalicijskim partnerjem in tudi svojim članom pokažejo, da poslanci v njihove vrste tudi prihajajo in ne le iz njih odhajajo. Skušali so ustvariti vtis, da je SMC kljub vsem »dirigiranim napadom« nanjo in padanju javnomnenjske podpore še vedno močna in privlačna stranka, ki zna konsolidirati svoje vrste. A je njihova poteza – tudi zato, ker so jo potegnili takoj po Lajevem odhodu in ker so doslej pred dolgoletnimi politiki tako nepredušno zapirali vrata – izzvenela ravno nasprotno. Videz močno oslabljene in ranjene stranke, ki v paniki spreminja svoja najbolj izpostavljena stališča, se je še okrepil.
Prav tako pri vabilu Möderndorferju ni bilo nepomembno razmerje moči v koaliciji. Z njegovim prihodom namreč SMC in DeSUS skupaj ohranjata absolutno večino glasov v parlamentu, SD pa še vedno ne more razglašati svoje nepogrešljivosti. Ni namreč skrivnost, da SMC Socialne demokrate dojema kot manj zanesljivega in tudi manj zaželenega koalicijskega partnerja. To dojemanje pa se po zadnjih javnomnenjskih raziskavah, po katerih najmanjša vladna stranka že diha za vrat SMC, še krepi.
Navedbe Cerarjeve stranke, da Möderndorfer v njihovo poslansko skupino prinaša politično znanje in bogate parlamentarne izkušnje, vsekakor držijo. Pričakovanja, da bi lahko njegov prihod omilil nezadovoljstvo v poslanskih vrstah SMC, pa niso realna. Glasni in javnega nastopanja vešči prišlek bo namreč dodatno zasenčil že tako neprepoznavne in neopazne poslance največje vladne stranke. Še več – z vstopom v SMC je postal Möderndorfer najbolj prepoznaven obraz njihove poslanske skupine. Kar vsaj nekaterim v njej gotovo ni všeč.
