Problem je očitno v tem, da televizije jemljemo preveč resno. V bistvu niso nič drugega kot zabavni oddelki političnih strank. Vsaka jih lahko naplahta in jim podtakne, kar hoče. Televizije zagrizejo v vsako bedasto afero, vsako dvomljivo obtožbo, vsako nastavljeno past. Televizije se vedejo kot mali otročički, ki jih lahko preslepiš z liziko, šumečimi papirčki in nenavadnimi figuricami. Samo da se sveti in ropota. Samo da je zabavno in malo nenavadno. Samo da lahko s prstom kažejo na osebke, ki kradejo paštete.
Seveda je stvar veliko resnejša. Posebno takrat, ko programski svet nacionalne televizije deluje natančno po teh vzorcih. Ko vse meri, primerja in vrednoti po tem, koliko nacionalka upošteva in uporablja strankarske natege. Zato je treba pri kakršni koli spremembi medijske zakonodaje najprej sprejeti preprosto odločitev: ukine se programski svet. En subjekt manj v nategovanju nacionalke.
In če so bile televizije vse po vrsti naplahtane z nesmiselnimi izpadi Karla Erjavca, smo lahko gledalci še enkrat videli, kako deluje slovenska politika. Najboljša oznaka za njo bi bila 3B: banalno, bahaško, bebavo. Da, vse se dogaja skrajno banalno. Skrajno predvidljivo. Tako prozorno, da že boli. Bahaštvo je očitno sestavni del vsakega, ki je povohal malo oblasti. Vsa zgodovina poosamosvojitvene Slovenije nam govori natančno o tem. Vsak se baha, kaj lahko uredi, koga lahko kam porine, o čem lahko odloča in kako koga drži v šahu. Ta občutek moči malega človeka je po eni strani smešen, po drugi pa nevaren. Nevaren prav zato, ker ga televizije jemljejo resno. Brez distance, brez konteksta in brez referenčnega okvira. Objavijo vsako neumnost, vsak tvit, vsako izjavo v maniri, mi nimamo nič s tem.
Da, dragi televizijci, ogromno imate s tem. Ko je Ljudmila Novak v Tarči izustila, da so državljani zaskrbljeni in jih nenehno kličejo, je le ponovila televizijsko matrico. Najprej je treba ljudi strašiti, potem pa biti zaskrbljen. Trik deluje ne glede na politično barvo. Ali ko je treba strašiti, da bo jutri na meji trideset tisoč beguncev ali da bodo taisti begunci posilili pol Slovenije. Učinek je enak. Žica in ograja. Zraven pa še oborožene vaške straže, ki bodo počasi prihrumele tudi v mesta. Saj veste, najhujši so tako ali tako tisti, ki s cvetjem sprejemajo begunce. Ti pa se po navadi zbirajo v Ljubljani na Prešercu.
Da je politika bebava, ni nič novega. To je v njenih genih. Ne more biti načelna, še manj pametna. Saj ji na koncu ne gre za kaj drugega kot to, kako biti na oblasti oziroma priti na oblast. Vse to se je lepo videlo v Tarči, ki jo je vodila nova voditeljica Jasmina Jamnik. Ni sicer postavljala bebavih vprašanj, je pa vse obravnavala kot male bebavce, ki jih je treba krotiti. Logično, Jasmina hoče že na začetku svoje nove vloge pokazati, da z njo ne bo lahko. Nekaj med Petro Kerčmar in Urošem Slakom. Nič me ne zanima, hočem le potrditev o tem, kar mislim. Oziroma če mislite, da ste pametnejši od mene, se motite.
In Karl je tako v prazno izustil, da naj si Jasmina ne misli, da ima boljše podatke, kot jih ima vlada. Logično, če vsi podatki pridejo kot podtaknjenci strankarskih nategovalcev. En komentar na tvitu je vse skupaj zadel v polno: tole me spominja na roditeljski sestanek. Tam vsak od staršev hvali svojega malčka in dokazuje, kako učiteljice in učitelji nimajo pojma. Alenka Bratušek bo tako hvalila svojega otroka, torej svojo vlado, Ljudmila Novak strankarski program, Karl Erjavec skrb za pokojnine. Karl je čisti fenomen. V malo več kot eni minuti je sedemkrat omenil pokojnine, skrb za njih in upokojence. Karl dokazuje, da je treba vsako stvar ponoviti neštetokrat, da nas prepriča. Tako kot nas je že na začetku Jasmina iz čistega miru napadla z besedami: vlada je šibka kot še nikoli. In njeno prvo vprašanje se je glasilo: kako je z razpokami v vladi?
Pri tem ni pomembno, ali je to res. Lahko celo nasprotno. Pomembno je le, da ponavljaš tisto, kar so ti podtaknili. Kar logično opozicija govori že od takrat, ko je pogorela na volitvah. Konec je. Vse gre k hudiču. Hočemo volitve. In potem?
Potem prodajmo Slovenijo. Bojan Krajnc je v satiričnih Bučkah Slovenijo prodal Ikei. Dobra domislica v sicer nedomiselni animirani imitatorski vinjeti. Matej Lahovnik in Lorella Flego nista za nikogar lika, ki potrebujeta parodijo. Dimitrij Rupel je bil parodija samega sebe že prej, sam format parodije informativnih oddaj pa nekaj let v zaostanku. V času, ko Jure Godler postavlja razmeroma sodoben satirični odsev realnosti, so animirani liki težko gledljivi.
Ampak težko gledljiva je tudi televizijska informativna krajina. In težko je gledljiva tudi slovenska politika, ki po besedah Luke Mesca nima nobene vizije in strategije. Bo kar držalo, saj se je Slovenija že zdavnaj prodala. Pa ne Ikei, Evropi ali Nemčiji, kupil jo je dvojec, proti kateremu ni orožja: neumnost in strah…