Precej po tiho in daleč od ljudske pozornosti so se odbojkarji ACH Volleyja poslovili od evropske sezone v ligi prvakov. Ljubljanskemu klubu ni uspelo zajahati odbojkarske evforije, ki jo je jeseni sprožila državna reprezentanca s srebrnim odličjem na evropskem prvenstvu. Namesto tega je ACH Volley vpisal najslabše dosežke v devetih letih, odkar nastopa v ligi prvakov. Tretjo sezono zapored je zbral le eno zmago, toda letos je slabši, saj je predlani dodatno točko osvojil za minimalen poraz, lani pa je imel več osvojenih nizov.
Preveč nejasnosti
Eden od glavnih razlogov evropske nekonkurenčnosti je gospodarska kriza. Pred leti so manjši klubi še lahko presenetili večja imena, zdaj ne več, saj so bogati postali še bogatejši, revni še revnejši. Medtem ko italijanski, poljski, ruski in turški klubi sestavljajo sanjske zasedbe s številnimi zvezdniki, se morajo klubi iz evropskega obrobja truditi z golobradimi domačini in/ali tujci sumljive kakovosti. Ne eni ne drugi ne morejo prinesti evropske slave, toda kljub temu je med njimi razlika. Lokalni fantje so vsaj simpatični za domače navijače, tujci brez kakovosti pa ljudi le odganjajo. Tako trdi tudi Viktor Krevsel, starosta slovenske odbojke. »Ne morem razumeti, zakaj ACH Volley ne sestavi ekipe s slovenskimi mladeniči, ki so letos osvojili sedmo mesto na svetovnem mladinskem prvenstvu. Fantje bi v Ljubljani igrali vrhunsko odbojko, zraven pa študirali in si priskrbeli eksistenco. Namesto talentov imamo v ekipi tujce – iz Avstralije, Združenih držav Amerike, Poljske… To je tujska legija, s katero se ne morem identificirati. Dokler sem videl smisel, sem bil dolga leta med navijači, toda letos me prav nič ni vleklo na tekme. Pogledal sem jih le preko televizijskih prenosov,« je rekel nekdanji jugoslovanski, španski in slovenski selektor.
Zadnji tekmi proti Vojvodini in Modeni sta potrdili, da bi moral že prej več priložnosti dobiti Jernej Terpin. Enako velja za nekaj drugih igralcev s klopi, toda prvi trener Bogdan Kotnik je večino igralnega časa namenil preizkušenim možem. Morda bi bilo drugače, če bi bilo manj pritiska uprave kluba, da mora ACH Volley nujno dobiti vsako tekmo. V klubu so se ujeli v zanko prevelikih pričakovanj, čeprav je jasno, da s tako osiromašenim kadrom ne moreš ostati brez praske niti v slovenskem prvenstvu. Krevsel ob tem opozarja tudi na slabo igro. »Na papirju ekipa morda ni slaba, toda resničnost je drugačna. Gre za psihološke in sociološke dejavnike. Sploh ne vemo, kdo je igralni, moralni, bojevniški in emocionalni vodja. In zaradi vseh teh nejasnosti so logična posledica slabi rezultati. Čez določene zakonitosti ne moreš iti, enako kot ne moreš imeti orkestra brez prve violine ali prvega trobentača,« pravi nekdanji odbojkar in trener.
Krevsel: Ni strategije in vizije
Po porazu v finalu slovenskega pokala je Kotnik odstopil, čeprav je bil ACH Volley vodilni v državnem prvenstvu in srednjeevropski ligi. Nasledil ga je njegov pomočnik Zoran Kedačič, ki je že tretji trener kluba v manj kot letu dni. Spomnimo, da je Kotnik lani februarja nasledil Tomija Šmuca, čeprav je ta osvojil slovenski pokal in bil v slovenski ligi brez poraza. »Ekipa mora biti klapa, trener pa matica roja. Pri ACH Volleyju kar naprej menjajo trenerje in se gredo nekakšne šok terapije, kar nima smisla in koristi. To je enako, kot če bi v družini kar naprej menjali očeta,« pravi Krevsel. »Če so v enem letu zamenjali tri trenerje, gre za jasen znak, da ni prave kadrovske usmeritve, strategije in vizije,« je pristavil.
V klubu so potrdili, da bo Kedačič ostal trener vsaj do konca sezone. Začetek je spodbuden, saj je ACH pod njegovim vodstvom ugnal Vojvodino in se častno upiral veliki Modeni. Ali je Kedačič pravi mož, bo razkrila prihodnost, toda preteklost je že večkrat potrdila, da menjave trenerjev niso nobena rešitev. Tako Šmuc, Kotnik kot Kedačič imajo svoje adute in slabosti, v vsekam primeru pa bi morali dobiti priložnost na daljši rok. Osnovni pogoj bi morali biti vsaj dve sezoni neprekinjenega dela.
