Včeraj je na ljubljanskem okrožnem sodišču krivdo za umor in poskus umora policista priznal Samo Tadin. Njegovo peklensko delo je bila poletna norost na ižanki, kjer je v past zvabil policijsko patruljo in se vanjo namenoma čelno zaletel. Ubil je 33-letnega ljubljanskega policista, ki Tadina ni nikoli obravnaval. Tadin je enostavno želel moriti, se maščevati policistom, ker so mu nekaj dni prej zaradi nasilja izrekli prepoved približevanja nekdanji partnerici. Do nje ni več mogel, ne le zaradi prepovedi približevanja, temveč tudi zato, ker si je omislila varnostnika. Tadin se je odločil, da ubije prvega policista, ki ga bo srečal.
Četudi je jasno, da je največje norosti, kakršna se je lani zgodila na ižanki ali pa predlani v Litiji, praktično nemogoče preprečiti ali ublažiti tudi z boljšo opremo ali večjo kadrovsko silo, so policijski sindikalisti v obeh primerih opozorili, da tudi takšni dogodki pritrjujejo specifičnosti njihovega poklica. »Upravičeno se sprašujemo, ali morda posledice ne bi bile milejše v primeru, da bi policista vozila novejše, varnejše in za delo policije posebej opremljeno vozilo,« so se po tragediji na ižanki spraševali sindikalisti. Dodali so: »Kako dolgo še in koliko žrtev bo še potrebnih?«
So se zatekli k populizmu? Najbrž. Če bi nesrečni policist sedel v boljšem avtomobilu, bi Tadin s svojo morilsko slo zagotovo poskrbel, da se v patruljo ne bi zaletel z opel astro, ampak tudi s polpriklopnikom, če bi bilo treba.
Sindikatom v kontekstu žalosti in frustracije populizma ne gre zameriti. Bolj racionalna orodja žal ne dobijo vedno dovolj velike teže. Če večletno kričanje o iztrošenem voznem parku, zastarelih neprebojnih jopičih ter utrujenih in podplačanih policistih ni dovolj, zakaj bi se sploh kdo še trudil z racionalnimi argumenti? Če nekdo ne zmore razumeti niti, da si nevarni poklici zaslužijo ustrezen status tudi zato, ker lahko za seboj pustijo nepreskrbljene in strte partnerje in otroke, kako bo razumel šele potrebo po nadgradnji informacijskega sistema?
Afera z dodatki za foteljsko stalno pripravljenost je sindikatom prišla še kako prav. Predvsem obema policijskima sindikatoma, ki že več mesecev tvorita tudi stavkovni odbor. Takšno afero je za nameček še posebno lahko izrabiti v državi, kjer je višina minimalne plače v posmeh vsem, ki jo prejemajo, celo povprečna plača pa lahko že ob kakšnem neugodnem kreditu, bolezni, samohranilstvu ali izrednem strošku pomeni zgolj životarjenje daleč od fantomskega srednjega razreda.
Če bosta policijska sindikata tudi akademsko stalno pripravljenost in z njo povezano zardevanje populistično izkoristila v pogajanjih z vlado, naj kar ju. Saj je prav minister Mramor v vlogi dekana dokazal, da je dodatna sredstva vedno mogoče najti. Če ne drugače, pa z malo spretne improvizacije, ki se je ne bi sramovali niti na jazzovskem koncertu. »Malo smo popustili ton,« je po ponovnem zagonu pogajanj v torek dejal predsednik vlade. Upam, da sta narodno-zabavni ansambel Mira Cerarja in policijska godba na pihala svoje inštrumente tudi uglasila v isti akord in jih nista zgolj pridušila na sobno jakost. Če je k temu pripomogel tudi ščepec populizma iz Mramorjeve afere, nič hudega. Stavka traja že dovolj dolgo.
