Potem ko so javnost dodobra razburkali dodatki za stalno pripravljenost, ki so si jih izplačevali na fakultetah, sedaj postaja javno, da za njih niso bili imuni niti v slovenskih občinskih upravah. V Mestni občini Maribor dodatek za stalno pripravljenost prejema okrog deset uslužbencev, v ljubljanski je lani ta dodatek prejelo 65 uslužbencev ali desetina vseh zaposlenih. V Mestni občini Velenje so na seznamu za dodatek trije uslužbenci. Če si je dodatke za zaposlene na oddelkih za zaščito in reševanje ter delavce v režijskih obratih še mogoče logično razložiti, jih je težje razumeti pri vodjih kabineta, predstavnikih za odnose z javnostjo, vzdrževalcih in zaposlenih, ki spremljajo župane na neuradnih sestankih in srečanjih. Da je mogoče plačilo za obveznosti zunaj delovnega časa urediti tudi drugače, pričajo občine, ki dodatkov niso izplačevale. Na novogoriški ga denimo ne prejema nihče. Tudi nekdanji višji svetovalec za zaščito in reševanje Bogdan Zoratti, ki je bil več kot trideset let ves čas prostovoljno in predano v stalni pripravljenosti, za to nikoli ni prejemal dodatka. Ko je prišlo do naravne ujme oziroma intervencije, so mu izplačali opravljene nadure.
Pojem izjemnih okoliščin je zelo širok
Da ne bo nesporazuma: nekaterim uslužbencem po črki zakona ta dodatek pripada, zapisani so v zakonu in kolektivnih pogodbah. Občine lahko v primerih, ko gre za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami ali v izjemnih okoliščinah uvedejo dežurstvo ali drugačno obliko pripravljenosti za delo. A pojem izjemnih okoliščin je zelo širok. Na ministrstvu za javno upravo pojasnjujejo, da dodatkov ne moremo kar avtomatično razumeti kot nepravilnost, strinjajo pa se, da obseg dodatkov in pogoji za njihovo dodeljevanje terjajo ustreznejšo ureditev. Pojasnili so še, da je vlada ob vsakoletnih varčevalnih ukrepih že večkrat skušala doseči omejitev oziroma znižanje višine nekaterih dodatkov, vendar do sedaj v pogajanjih s sindikati pri tem ni bila uspešna. O vračanju morebitnih nezakonito izplačanih nadomestil pa za zdaj ne želi odgovoriti še nihče.
Računsko sodišče kritično do dodatka
Veliko bolj odločno je računsko sodišče, za katero občine prekrškarice niso na novo odkrit problem. Že v letih 2008 in 2009 so na sporno prakso opozorili občino Maribor, leta 2010 pa občino Postojna. Na podlagi doslej opravljenih revizij ocenjujejo, da je mogoče veliko večino nalog, ki jih opravljajo javni uslužbenci v občinski upravi, predvideti vnaprej in bi jih bilo mogoče zagotoviti z nadurnim delom ali celo s prerazporeditvijo delovnega časa. Ne glede na to, da predpisi dopuščajo izplačevanje navedenega dodatka, je po njihovem mnenju treba za vsak posamezen primer ugotoviti, ali je stalna pripravljenost sploh potrebna. Naloge občinske uprave po oceni sodišča tudi niso tako nujne, da bi bila za njihovo izvedbo potrebna stalna dosegljivost javnega uslužbenca.
Na inšpektoratu za javni sektor, ki je razkril nepravilnosti na fakultetah in opravil nekaj pregledov tudi v občinah, nad celotnim javnim sektorjem bedi šest inšpektorjev. Premalo, da bi lahko pod drobnogled vzeli vse javne službe. Zato pričakujejo – glede na to, da so vsi zapisniki v zvezi z nepravilnostmi pri izplačevanju dodatkov za stalno pripravljenost objavljeni na njihovi spletni strani –, da bodo delodajalci oziroma nadzorni organi morebitne tovrstne nepravilnosti odpravili brez inšpekcijskega nadzora. »Seveda pa to ne pomeni, da se morda inšpektorat ne bo odločil, da v letošnjem letu opravi nadzor še pri kakšnem uporabniku proračuna,« pojasnjujejo.
»Upravičenosti ni mogoče posplošiti«
V Skupnosti občin Slovenije so prepričani, da je izplačevanje dodatka za stalno pripravljenost v občinah v nekaterih primerih vendarle upravičeno. »Upravičenosti ni možno posplošiti, pač pa je treba presojati od primera do primera, saj zakonodaja ne navaja natančno, na katerih delovnih mestih so zaposleni upravičeni do teh dodatkov,« pojasnjuje sekretarka skupnosti Jasmina Vidmar. V Sindikatu občin Slovenije, ki ga vodi Marko Korenjak, pa so prepričani, da ti dodatki v občinah predstavljajo le obliž na rano, saj gre za precej nizke zneske, ki si jih ti uslužbenci tudi zaslužijo.
»Pri strokovno-tehničnih delavcih, ki že tako prejemajo v večini minimalne plače, ta dodatek ponavadi znaša nekaj 10 centov na uro stalne pripravljenosti in se nikakor ne more primerjati z višinami, ki jih prejemajo v šolstvu, kjer so že osnovne plače tudi nekajkrat višje od plač v občinah,« odgovarjajo iz sindikata. Bo pa moral po njihovem mnenju zakonodajalec to področje bolje urediti, da ne bo prihajalo do dvomov o upravičenosti prejemanja dodatka.
