Problematika današnjega šolskega sistema je mnogo bolj globoka kot pa štetje ur in »klikanje« s karticami na vhodu in izhodu šole. Ampak, gospe in gospodje v parlamentu, očitno vas je veliko, ki ste z mislimi ostali v tako imenovani industrijski revoluciji, kjer je vsak posameznik moral oddelati osemurni delovnik, pa če je trdo delal ali pa dve uri vmes bral časopis in hitel od kavice do kavice. Tej resnici pač ne moremo uiti. Ti časi so minili, živimo v dobi informacijske tehnologije, v dobi, ki zahteva ustvarjalnega, iznajdljivega, samostojnega, kreativnega človeka, željnega novega znanja. Zato mora iz šole priti tak mladi učeči se človek, ki bo notranje zmotiviran ter bo znal poskrbeti zase in za svoje delo. Seveda pa kot inkluzivni pedagog ne morem tudi mimo oseb s posebnimi potrebami, ki imajo enake pravice do takega šolanja in enake pravice, da so čim bolj samostojne in kreativne. Take mlade osebnosti pa bo lahko dala le šola, kjer bodo tudi učitelji zmotivirani, kreativni in predvsem pripravljeni sprejemati različnosti vsakega posameznika, ki je v učnem procesu. Tu tiči problematika šolskega sistema, tu, gospe in gospodje. Tiči v zastarelih učnih načrtih, tiči v starih strategijah in metodah poučevanja, tiči v nesprejemanju različnosti. Zato vas sprašujem, spoštovane gospe in gospodje v parlamentu; kdaj se bomo lotili gradnje šolskega sistema za 21. stoletje, kdaj bomo učitelju povedali, da igrajo glavno in ključno vlogo njegova srčnost, empatija in veselje do dela z mladimi, ne pa seštevanje ur?
Kajti učitelj, ki na tak način sprejema svoje delo, ni učitelj osem ur na dan in ni učitelj, ki le popravlja teste ter kontrolne naloge učencev, temveč je učitelj štiriindvajset ur na dan. To je učitelj, ki mu je vsak učenec izziv, ki zanj išče njemu primerne metode dela, ki pripravlja prilagoditve učnega procesa otroku s posebnimi potrebami, ki spodbuja vsakega posameznika na različne načine. Vse to počne ne le v šoli, temveč tudi doma, na poti domov, na poti v šolo, na sobotnem družinskem izletu in še marsikje. Pa tu ni mislim na dodatke za stalno pripravljenost. Ti ne spadajo v ta poklic, ampak mislim na to, da je učiteljski poklic ne le poklic, temveč poslanstvo in učiteljev način življenja, ne pa seštevanje ur.
Spoštovane gospe in gospodje v parlamentu, ko boste tako zastavili problematiko šolskega sistema in resnično želeli šolski sistem pripeljati v 21. stoletje, bom z veseljem pristopil zraven s svojimi predlogi in idejami. Dokler pa boste »streljali v prazno«, ne bom mogel drugega kot kritično gledati na naš zarjavel šolski sistem.
A naprej gledam svetlo in upam, da bomo končno začeli reševati probleme tam, kjer so, ne tam, kjer jih ni.
Jurij Marussig mag. prof. inkluzivne pedagogike