Podatki za leto 2015 so za svetovno glasbeno industrijo slabi v domala vseh kategorijah: prodaja cedejev je upadla za nadaljnjih 10 odstotkov, prodaja digitalnih albumov za 2,9 odstotka, digitalnih pesmi za 12,5 odstotka. Narasla je samo prodaja vinilov, ki pa itak ne pomenijo več od dveh odstotkov celotnega zaslužka.
Navkljub temu se glasbene industrije v zahodnoevropskih državah zadnje čase hvalijo z rastjo. Universal Music Group je v prvih šestih mesecih lanskega leta povečal prihodke od prodaje posnete glasbe za 15,2 odstotka. Prihodki švedske glasbene industrije so v lanskem letu narasli za 4,2 odstotka, kar so številke, ki švedske glasbene poslovneže spet delajo zadovoljne. Še ne tako dolgo tega se je v prihodnost švedske glasbene industrije namreč dvomilo. Enako se dogaja v Nemčiji, ki po Združenih državah Amerike ter Japonski velja za tretje največje glasbeno tržišče na svetu. Če je prodaja glasbe v prvem polletju 2013 navrgla 860 milijonov evrov, jih je lansko prvo polletje navrglo še za 40 milijonov več.
Da se ne proda več cedejev, ni krivo downloadanje, torej kupovanje konkretne digitalne glasbe, katere cena se načeloma giblje okoli evra za pesem. Ne, v porastu so streaming servisi, ki ti za protivrednost mesečne naročnine ponujajo uporabo svojih glasbenih datotek. Za ceno največ 20 evrov mesečne naročnine, nemalokrat pa tudi za pol manj. V že omenjeni Švedski se je delež prihodkov od streaming naročnin v lanskem letu povečal za 83 odstotkov, v Nemčiji za slabih 90 odstotkov.
Pri nas katastrofalno drugače
Sredi minulega leta se je zagnal nov streaming ponudnik. Amazon Prime Music s svojo siceršnjo bazo naročnikov iz drugih prodajnih programov, ki šteje okoli 50 milijonov zemljanov. To je dvakratnik števila naročnikov konkurenčnega servisa Spotify, medtem ko naj bi jih imel Apple Music, ki je prav tako štartal lani, 10 milijonov. Vstop Amazona v posel nekateri razumejo kot prelomni trenutek pri ponovnem obvladanju glasbenega trga. »Tisto, za kar si je glasbena industrija dolgo in obupno prizadevala, tj. da bi sredinsko publiko napeljala na streaming, je sedaj storil Amazon. Pripeljal je osrednje občinstvo pod okrilje streaminga,« meni Tim Ingham, ustanovitelj in pisec spletnega portala Music Business Worldwide. Kot da je tegob glasbene industrije konec?
Na zahodu se res zdi tako. Pa pri nas? Ne, pri nas je seveda drugače. Katastrofalno drugače. »Delež prihodkov od streaminga pri nas je minoren. Morda odstotek,« pove Dario Rot iz založbe Nika Records. In nadaljuje: »V normalnih državah se glasbeni biznis pobira. Okoli 20 odstotkov prebivalstva na Švedskem je bilo že pred petimi leti naročnikov na streaming servise, in če bi bil ta odstotek takšen ali celo večji povsod, bi bili prihodki glasbene industrije večji, kot so bili v najboljših časih. Pri nas je obratno, glavni razlog pa je piratstvo, ki ga nihče ne zatira. Pri nas se preganja državnega sekretarja za 60 evrov ukradenih paštet, po drugi strani pa mi vemo, kdo downloada glasbo, vendar kršitelje ščiti zakon o varstvu osebnih podatkov. Obenem mu moramo dokazati, da se je s prisvojitvijo tuje lastnine okoristil za več kot 5000 evrov, kar je predpogoj za to, da sprožimo postopek proti neznanemu storilcu. Poleg tega moramo vse te postopke speljati preko sodišča. Ta država nima nobene logike oziroma intelektualne lastnine absolutno ne ščiti. Pred dnevi je bilo nečaku mojega znanca na obisku v Nemčiji dolgčas, pa si je šel snet neki film. Čez slabo uro so na vrata potrkali inšpektorji. Poleg tega so ljudje tam drugače vzgojeni.«
Povejmo, da sta se minuli teden v Ljubljani na temo intelektualnih pravic zgodila vsaj dva dogodka. Ustanovili so Združenje imetnikov avtorskih pravic Slovenije, katerega namen je spodbujanje zakonite uporabe intelektualne lastnine. Obenem se je pod okriljem ameriške gospodarske zbornice na podobno temo pripetil posvet, na katerem je bilo med drugim ugotovljeno, da v Sloveniji glede intelektualnih pravic vladata kaos in ignoranca. Predvsem države. »Stabilnost sistema kolektivnega upravljanja se odraža v stabilnosti države. Ker se je v zadnjih desetih letih zamenjalo osem ministrov za gospodarstvo in šest direktorjev URSIL, se moramo vprašati, kaj storiti, da ne bi tako pogoste menjave vodstva imele negativnih posledic na področju kolektivnega upravljanja in s tem tudi za gospodarstvo,« je izpostavil Gregor Štibernik, direktor Zavoda za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov.
Ko stvari podivjajo
Za to, da ima v svetu, ki velja za urejenega, glasba (oziroma filmi ter vse ostalo intelektualno blago) svojo ceno oziroma da ni zastonj, medtem ko v krajih, kot so naši, temu ni tako, obstajajo določeni razlogi. Nemara kar zgodovinsko-politični. Spomnimo se časov, ko se je zrušil socialistični blok, v katerem glasba niti slučajno ni bila zastonj. Česa je bilo naenkrat na voljo v obilju? Zastonjske zabave. Blažila je prehod. Obetala mleko in med. Zabava pa je ponujala tudi zastonjsko glasbo. Na čelu s serialom zastonjskih oziroma dotiranih koncertov, zaradi česar imajo domačijski prireditelji še danes težave z nejevoljo občinstva, kadar je treba plačati vstopnino. S pojavom spleta in digitalne ponudbe, obenem pa izostankom regulative so stvari dodatno podivjale. Obstaja celo teorija zarote, da si je youtube izmislila Amerika, da bi sesula Evropo. Youtube plačuje namreč bore malo nadomestil za vsebine, ki se kopičijo na njegovih straneh in so na voljo zastonj, pri čemer pa vseeno pobira denar od reklam.
Zaradi navedenega se zdi slovenska družba hendikepirana. »Ljudje razumemo fizično kot nekaj, kar ima svojo ceno, digitalno pa je neotipljivo in vrednosti ne razumemo najbolje. Tudi če bi bil kruh digitalna vsebina, bi se nemara ljudje začeli spraševati o tem, da bi moral biti zastonj. Odločevalci v parlamentu in vladi poudarjajo, da bi morala biti Slovenija država znanja, vendar pa za zaščito znanja ne naredijo nič. Zakaj? Tisti, ki bo temu naredil konec, si najbrž obeta polomijo na naslednjih volitvah, saj gotovo ne bo priljubljen pri ljudeh, ki so se navadili, da je glasba zastonj. Tega si pa noben politik ne more privoščiti,« razmišlja Nikola Sekulović, svetovalec pri založbi Dallas in član skupine Dan D, ki je svoj album Tiho izdala najprej na kaseti. »Zanimalo nas je, ali sploh še obstajajo ljudje, ki so pripravljeni investirati svoj čas, pozornost in denar za neprijazen nosilec zvoka slovenskega izvajalca. V našem primeru se je eksperiment izkazal za uspešnega.«
Nemar, ignoranca in domačijsko sprenevedanje jemljejo voljo. Sploh najbolj neposredno vpletenim, kar so v primeru glasbe glasbeniki, za katere so se v domačih logih razmere zaostrile še bolj radikalno kot za glasbenike sicer. Ob upadu prodaje cedejev ni naraslo nič. Tudi streaming ne, čeravno za lastnika glasbe ta še zdaleč ni ugodna rešitev.
Kajti če banke glasb služijo od naročnin, je denarja, ki od te trgovine pripade glasbenikom, itak manj, kot ga je bilo na voljo, ko so ljudje glasbo še kupovali na fizičnih nosilcih. Račun je preprost: če sta vinilna plošča ali cede nekoč stala 10 evrov (pa sta več), dandanes kupec za 10 evrov dobi dostop do vseh albumov sveta. In pričakuje se, da se bo cena naročnine za streaming servise še spuščala. Cena za eno predvajanje preko Spotity naj bi bila 0,007 dolarja, kar pomeni, da ti milijon klikov (ali predvajanj) navrže 7000 dolarjev. Ed Sheeran, izvajalec s tremi milijardami streamov, je tako pridelal 20 milijonov dolarjev, vendar pa v sedmih letih, odkar je v obtoku. To je tudi razlog, da Adele svojega albuma 25, ki ga je izdala konec lanskega leta, ni dala na streaming, ampak ga je ponudila v klasično prodajo. Kot cede oziroma v digitalni obliki. In v nekaj tednih prodala 10 milijonov primerkov oziroma naredila 115 milijonov dolarjev. Čez streaming bi bilo to nemogoče. A to je Adele.
Končajmo s kvotami za predvajanje slovenske glasbe, ki so burile duhove minule dni. V luči dogajanj na svetovnem trgu in ob neurejenosti vprašanja avtorskih pravic ter nerazviti sistemski strukturi, ki bi uveljavljanje teh zagotavljala, se razprave o kvotah zdijo kot ogrevanje pri odprtem oknu.
