Leta 1947 je bilo na svetu dejavne demokracije bore malo, vera vanjo pa romantična, tako kot Churchillova sredi vojne vihre leta 1944, ko ji je dodal volilca: »Dejanski poklon demokraciji je mali človek, ki se odpravi v malo kabino in z malim pisalom naredi mali križ na mali košček papirja. Nobena še tako obilna retorika ali obsežna razprava ne more zmanjšati ogromnega pomena tega dejanja.« Mali človek tedaj seveda ni odločal o ničemer, tudi Britanci že deset let niso z malim pisalom vstopili v malo kabino in na malem listku odločili o človeku, ki jim je obljubil samo »kri, znoj in solze«. A potrebna je bila volilčeva vera in demokracija je bila bog, dokler se ni dejansko spustila na Zemljo in se razgalila.
Razgaljen bog je mrtev bog, z njim pa je mrtva tudi vera vanj. O tem priča že volilna udeležba, ki vztrajno pada v državah, ki se prištevajo k utrjenim demokracijam, v tistih, ki so se je oklenile šele po odpravi partijskega enoumja, pa je še bolj katastrofalna in se vse pogosteje zaustavi pri zgolj polovici volilcev na splošnih volitvah. To se je predlani zgodilo tudi v Sloveniji, ko je volilna abstinenca presegla 48 odstotkov. Iskanje vzrokov zanjo se je osredotočalo na številne dejavnike, le na samo demokracijo ne. Pač v uvodoma izrečenem prepričanju, da je najmanj slaba od vseh razpoložljivih vladavin, čeprav s svojimi deviacijami zahteva razmislek o tem, ali je primerna za današnji in predvsem prihodnji čas ali pa se vendarle velja odreči veri v volilno skrinjico ter upravljanje države postaviti na drugačne temelje.
Izhodiščno točko so nam predstavili kar najbližji sosedje Hrvati. Po povsem demokratični poti so z večjo volilno udeležbo kot pred štirimi in tudi osmimi leti na koncu dobili vlado pod vodstvom iz Kanade uvoženega kemika, o katerem na volitvah niso slišali absolutno nič. Če nam to izhodišče ni všeč, se lahko obrnemo proti Poljski, kjer so prav tako lani volilci oddali glas marionetama zavrnjenega strica iz ozadja, zdaj pa se čudijo, kaj se jim dogaja. Če pobrskamo malo nazaj, v nebo štrli demokratično izvoljena diktatura na Madžarskem, iz katere se je delal norca »demokratično« postavljeni šef evropske komisije s podporo kakšnih 13 odstotkov evropskih državljanov. Brskali bi lahko naprej, vse do Andreja Bajuka, ki je na čelo slovenske vlade priletel iz Argentine kot bolj demokratična rešitev od predčasnega povpraševanja volilcev po njihovi volji. Končno sprejetje možne predčasnosti volitev pa pri nas tudi ni prineslo nove vere v volilne skrinjice, ampak le personificirane liste kot nadomestek za klasično orodje demokracije – politične stranke. Da so liste kasneje postale stranke, je pravzaprav še ena anomalija, ki spremlja demokracijo, namreč strankokracija, ki je bila svojčas italijanska posebnost, a je postala pravilo v večini držav, v katerih se je ena partija razmnožila v več enako delujočih partij (strank), le z različnimi ideološkimi predznaki.
Bi veljalo iskati nadomestilo demokraciji, boljše od nje same seveda? Ali pa je ta možnost tolikšna kot sledenje zamisli o potovanju skozi čas? Sprijaznimo se s slednjim in je zahtevajmo toliko, da ne bo sama sebi nasprotje, kot je postala tudi v Franciji, kjer je novodobno rojena, ter v ZDA, katerih glavni izvozni politični artikel je vse od druge svetovne vojne sem. Tam so volitve sicer že pred časom postale resničnostni šov, ki ga usmerjajo korporacije in se brez nakupa avtorskih pravic širi po svetu. Sarkozyju in za njim Hollandu pa je uspelo za državljanske pravice občutljive Francoze spremeniti v podpornike skrajne desnice, ki se veselijo diktata izrednega stanja. Novo francosko razumevanje demokracije, ki se je začelo že s prepovedjo naglavnih rut, končalo pa z vojno napovedjo islamistom v Bushevi maniri, je naletelo tudi na posnemanje v Sloveniji, kjer je, denimo, ustavno sodišče dovolilo referendum o človekovih pravicah, zavrnilo pa ga je o sporni mirnodobni uporabi vojske proti ljudem, ki jih vojne preganjajo z domov. Demokracija te vrste je pripeljala na oblast Hitlerja z glasovi nemških volilcev in je slabša od od avtokratskih vladavin že zato, ker odgovornost za dejanja voditeljev nosi demos, ki jih je izvolil, čeprav so se mu dejansko na čelo postavili sami, včasih v zelo čisti obliki, kot, denimo, v že omenjeni Hrvaški. Rezultat je pričakovan, teden dni stara vlada že sledi svojim koristim in ne državljanom, pri čemer ji ni nerodno izpostavljati državnega oziroma nacionalnega interesa pri njihovi obrambi. Da se pri tem zgledujejo pri Slovencih, je seveda utvara. Na delu je namreč splošni vzorec odgovornosti volilcem zgolj v tistem kratkem trenutku v mali kabini z malim pisalom in koščkom papirja, ki mu pravimo praznik demokracije, v resnici pa je čas izstavljanja računa, ki ga za oblastne napake plačajo državljani, da lahko odprejo novega. Hrvati imajo pravzaprav srečo. Dobili so premierja, ki ga niso volili in je za nameček še uvožen, tako da bodo vsaj za račun vedeli, da si ga niso odprli sami. Tovrstna vladavina še nima imena, kot si ga je že izborila Putinova usmerjena demokracija, je pa dober nastavek za upravljalsko demokracijo korporacijskega tipa, v kateri so volilci skupščina delničarjev, parlament nadzorni svet in vlada hitro zamenljiva uprava, ne pa strankarska trdnjava.