V ponedeljek je dočakal veliko zadoščenje. Državna tožilka Katja Arnuš je umaknila zanj najbolj bolečo obtožbo, in sicer tisto, da je pri sklepanju razvpitega javno-zasebnega partnerstva z družbo Iskra Sistemi zlorabil županski položaj. Razvpiti posel z radarji, zaradi katerega je moral zapustiti Maribor, je z izrekom zavrnilne sodbe postal kazenskopravno brezmadežen.
Ko je državna tožilka prebirala svojo obsežno utemeljitev, zakaj Kanglerju ni mogoče dokazati storitve kaznivega dejanja, se je obdolženi s solznimi očmi vztrajno obračal v dvorano in iskal pogled prisotnih novinarjev. Njegovo čustveno prizadetost so slabo uro kasneje ujele tudi televizijske kamere pred okrajnim sodiščem v Mariboru, ko je dajal izjave zbranim medijem. Med torkovim izrekom nepravnomočne obsodbe zaradi sprejemanja koristi pri nezakonitem posredovanju pri zaposlitvi atraktivne in mlade podžupanje Astrid Bah pa mu pogleda ni več odnašalo med občinstvo. Večino časa je gledal v strop ali v tla, jezno odkimaval in krčevito stiskal svoje krepke dlani za hrbtom.
Račun brez Kanglerja
Čustva niso bila zaigrana. Franc Kangler je zelo temperamenten Štajerec. Je pa tudi zelo talentiran populist. Bližina novinarjev mu je zmeraj ugajala. Ko je postal poslanec Slovenske ljudske stranke, se je poročevalkam in poročevalcem znal pohvaliti, da ima tudi sam izkušnje z žurnalizmom, saj je bil nekaj časa urednik občinskega glasila v Dupleku.
Čeprav močan narečni naglas razkriva, da je odraščal na štajerskem podeželju, vedno poudari, da je Mariborčan, rojen v tamkajšnji porodnišnici, in da je njegov oče doma iz podpohorske mestne četrti Radvanje. Osnovno šolo je obiskoval v Dupleku, izobraževanje pa nadaljeval na Srednji kadetski šoli v Tacnu. Nekaj časa je bil njegov cimer Marjan Fank, zdajšnji direktor generalne policijske uprave.
Poklicno pot je začel v organih za notranje zadeve, najprej kot miličnik, kot kriminalist je deloval do leta 1995, potem pa se zaposlil na delovnem mestu tajnika občine Duplek, v kateri je županoval njegov »mrzli« sorodnik in strankarski kolega Janez Ribič. Leto osorej je bil Kangler kot kandidat SLS prvič izvoljen v državni zbor, kamor je bil izvoljen še dvakrat.
Že leta 2002 je zaokrožila govorica, da hoče kandidirati za župana Maribora. Kangler je tedaj pokazal dober politični instinkt. Socialdemokratski župan Boris Sovič je bil preveč priljubljen in na volitvah nepremagljiv. Je pa Kanglerju uspel vstop v mestni svet, kjer je kmalu postal oster Sovičev kritik. Štiri leta kasneje se je klima v mestu obrnila. Ljudje so se naveličali mlačnega in previdnega Soviča. Hoteli so spremembe.
Ko je Gregor Pivec leta 2005 asistiral pri rutinski operaciji ukleščene kile, ki je povzročala tegobe premierju Janezu Janši, so se pojavili prvi namigi, da hoče večni direktor mariborske bolnišnice svoje ambicije preusmeriti v mestno politično drobovje. Zdelo se je, da Maribor dobiva nepremagljivega kandidata, tudi zato, ker je užival podporo uravnoteženih medijskih hiš.
Pivčevi so delali račun brez krčmarja. Oziroma brez Kanglerja. Prepoznavni znak njegove kampanje pod sloganom »S srcem za Maribor« so bili klorofilno zelena srajca ter oranžna kravata in šal. Svoj bizarni kostim, s katerim je vlekel barvne vzporednice z revolucijo v Ukrajini, je utemeljeval na psihologiji množic. Recept je deloval. Domačijski kandidat, ki je mimoidočim podarjal jabolka, je bil bolj simpatičen kot vzvišeno gosposki Pivec, ki mu je rejtinge dodatno zbila bližina Janševi SDS, ki se je tedaj že soočila s kritikami, da v državi izvaja brezkompromisni klientelizem.
Klientelistična pomoč mariborskim gradbincem
Na svečani županski zaprisegi 4. decembra 2006 v SNG Maribor so se Kanglerju prvič pred širšim občinstvom orosile oči. S cmokom v grlu je zbrane spomnil, da dan njegove izvolitve sovpada z datumom smrti njegovega velikega vzornika Leona Štuklja.
Mesto je prevzel spretno, brez velikih in nenadnih (kadrovskih) premikov. Vzel si je čas, mediji so mu dali mir in priložnost, da se izkaže. Opozorila poznavalcev slovenske politične arene, da je Maribor dobil volka v ovčjem kožuhu, so bili preslišani. Kanglerjeve napovedi, da bo v Mariboru zgradil 30-nadstropni nebotičnik, ki ga bo zasnoval arhitekt Boris Podrecca, so bile pospremljene s simpatičnim nasmeškom.
To so bila leta, ko so bili vsi gospodarski kazalci obrnjeni strmo navzgor, finančni balon pa tik pred tem, da se razpoči. S prihodom nizkocenovnika Ryanair je po večletnem zatišju spet oživelo mariborsko letališče. Maribor je bil favorit za evropsko prestolnico kulture 2012, ogreval se je tudi za organizacijo zimske univerzijade 2013. »Vse, kar ima Ljubljana, ima tudi Maribor,« je ponavljal Kangler, ko je kritiziral preveliko centraliziranost Slovenije. Mesto je bilo po dolgem času spet samozavestno.
Ni dolgo trajalo, da je Kangler razkril svojo »šerifsko« politično nrav. Najprej je javnost začelo vznemirjati politično kadrovanje na občini in v njenih podjetjih, za enega prvih večjih škandalov pa je oktobra 2007 poskrbela občinska donacija novoustanovljeni zasebni univerzi Kanglerjevega strankarskega kolega Ludvika Toplaka. Občinska dobrodelnost zasebnemu zavodu je bila prva županova poteza, ki se je znašla pod drobnogledom komisije za preprečevanje korupcije.
Februarja 2008 smo v Dnevniku prvič opozorili na sum, da se je župan preveč zbližal z ambicioznimi naložbeniki: ekspresno je zagnal spremembo lokacijskega načrta na območju pod Mariborskim Pohorjem, s katero bi gradbenemu podjetju MTB omogočil izdaten zaslužek. Afera, znana pod imenom Pohorske livade, je še zmeraj ena izmed odprtih kazenskih zadev, zaradi katerih mora Kangler sedaj hoditi na sodišče.
Oktobra istega leta je podjetje MTB igralo glavno vlogo v še eni nepremičninski aferi s Kanglerjevim rokopisom, in sicer v sporni preprodaji zemljišč na lokaciji bodoče toplarne. »Omogočamo pritok svežega kapitala v mesto: če nekdo kupi zemljišče, ki ni primerno za gradnjo gospodarskih objektov, mu pomagamo,« se je trmasto branil župan. In tudi zaradi tega dočakal kazensko ovadbo.
Prav klientelistična pomoč mariborskim gradbincem je vzbudila radovednost kriminalistov, ki so se znašli pred težko nalogo. Kangler in njegovi prijatelji so imeli namreč odlične povezave na policiji, v tožilstvu, na sodiščih in v tajnih službah. Poleg tega je bil župan dovolj prekaljen, da ni puščal papirnih sledi, vse ključne odločitve je prepuščal podžupanom in mestnemu svetu v prepričanju, da bo tako ohranil čiste roke.
Usodni podpisi preiskovalnega sodnika
Preiskovalci so zato morali delovati skrajno konspirativno. Prav v tej skrbi so morda, kot se bo pokazalo kasneje, naredili največjo napako, ki utegne onemogočiti pravnomočno obsodbo župana. Sodne odredbe za izvajanje prikritih preiskovalnih dejanj so namreč dosledno dajali v podpis Janezu Žirovniku, preiskovalnemu sodniku, ki se je s preiskovancem poznal še iz časov, ko je služboval v Sovi, Kangler pa je bil v parlamentarni komisiji za nadzor nad tajnimi službami.
V letih 2009 in 2010 so Francu Kanglerju prisluškovali na vseh treh mobilnih telefonskih številkah, ki jih je uporabljal. Poleg zelo intimnih pogovorov z najožjimi sodelavkami so posneli tudi pogovore, ki so nakazovali sume kaznivega ravnanja. Na podlagi teh posnetkov so se nekaj let kasneje kazenske ovadbe nizale druga za drugo.
Pretirana županova samozavest je povzročila še eno afero. Leta 2008 je Kangler diplomiral na visoki poslovni šoli Doba in pridobil naziv diplomirani ekonomist. Dnevnik je leta 2012 razkril, da je diplomsko delo praktično od začetka do konca plagiat, zaradi česar so mu januarja 2013 na Dobi odvzeli naziv in preklicali diplomo.
A vrnimo se v leto 2010. Čeprav je bilo za javnost več kot dovolj prepričljivih dokazov, da se mesto pod Kanglerjevim vodstvom finančno izčrpava, je še drugič zmagal na županskih volitvah. S tekmeci je pometel že v prvem krogu. Njegova javna podoba je bila še zmeraj pretežno simpatična. Ljudje so se zabavali na račun njegovih nerodnih izjav, ki se jih je oprijela oznaka »kanglerizmi«: »Moji občutki so ganljivi.« »Slovensko vojsko bomo približali civilizaciji.« »Borci so se preko borbe borili. »Jaz verjamem to, kar tudi rečem.« »Časopis bo izhajal v slovenščini in avstrijščini.« »Religiozno bomo kontrolirali avtobusne vozovnice.« »Na bregu leve in desne Drave.« »Merjasec, če želite, je vreden 5 do 6000 evrov, ker je kapitalski.«
Površno govorništvo in narečna izgovorjava sta bila zgolj posledica vere v moč in oblast, ki mu jo je dopuščalo lokalno samoupravljanje. Vzdevek šerif ni bil naključen. Po zmagi v prvem krogu je samozavest v gradnjo razkošnih krožišč zaljubljenega župana zadela ob strop. Slovenija je uvedla krizno varčevanje, Kangler pa je napovedoval nove in nove ambiciozne investicijske posege v mestno tkivo. Njegovega sanjaštva ni ustavila nobena dobronamerna kritika niti prve kazenske ovadbe zaradi suma zlorabe uradnega položaja in pravic.
Vseprisotni županov pogled
Dokončno so ga v živo blato potisnile hišne preiskave 4. maja 2011, ki so bile sklepno dejanje leta 2008 zagnane kriminalistične preiskave gospodarske kriminalitete in korupcije. Od tedaj se je Kangler le še boril za politično preživetje. Bolj ko je dokazoval svojo nedolžnost, globlje je tonil in za seboj vlekel mesto, ki se je znašlo pred svojima največjima izzivoma, univerzijado in evropsko prestolnico kulture, ki naj bi poskrbela za »kulturno eksplozijo«. Če je ekipi, pretežno uvoženi iz Ljubljane in drugih koncev Slovenije, projekt EPK še nekako uspelo izpeljati, se finančno prerazkošno zastavljene univerzijade ni več dalo rešiti. Klinično mrtev projekt je februarja 2012 dokončno od državnega financiranja odklopil Žiga Turk, tedanji minister za izobraževanje, znanost in šport.
V dolgotrajni in izčrpavajoči bitki s kriminalisti, tožilstvom in sodišči je Kanglerja leta 2012 dokončno zapustil politični instinkt in nezavedno si je zavezal mlinski kamen okoli svojega županskega mandata. Projekt s suhoparnim nazivom Nadgradnja in avtomatizacija cestnega prometa v Mestni občini Maribor se je izkazal za popoln fiasko. Javno-zasebno partnerstvo z Iskra Sistemi je predvidevalo, da bi se naslednjih 15 let na račun ljubljanskega podjetja stekalo 92 odstotkov vseh glob, ki jih bodo plačali ujeti v radarske pasti, razvrščene po vsem mestu.
Kanglerjeva fascinacija nad nadzornimi kamerami je bila bržčas posledica njegove policijske nravi. Že leta prej je dal na občinske stroške postaviti več spletnih kamer, da je lahko iz svoje pisarne opazoval mestni utrip. Izvajalec posla je pozneje županu podaril visokozmogljivo robotizirano kamero, ki jo je umetelno vgradil v ptičjo hišico in obesil visoko na drevo na svoji dupleški posesti. In si zaradi tega prislužil kazensko ovadbo.
Kangler je bil jeseni 2012 opazno presenečen nad ogorčenostjo množic, ki so se razburjale nad merilniki hitrosti vožnje. Odzval se je trmasto, vzvišeno, kar je ljudi samo še bolj razkačilo. Začeli so ga zapuščati dolgoletni politični zavezniki, odrekla se ga je celo SLS, Kangler pa je samo še stopnjeval svojo politično odtujenost, hranil svoj ego s kandidaturo za državnega svetnika in postajal le še bolj antipatičen. Sočasno se je nanj usule nove neprijetnosti. Njegova soproga Tatjana Kangler je morala doplačati 57.000 evrov davka, ker ni znala dokazati izvora 154.000 evrov premoženja. V še hujšo zadrego ga je potisnilo sojenje zaradi nezakonite dodelitve službenega stanovanja vedeževalki Karin Ježovita. Na glavni obravnavi je sodišče predvajalo posnetke Kanglerjevih telefonskih pogovorov. Škandalozni klepeti so dodatno podkurili zaradi radarjev že tako pregreto vzdušje v mestu. Konec novembra je v javnomnenjski raziskavi časnika Večer kar 90 odstotkov vprašanih Mariborčanov odgovorilo, da bi moral župan odstopiti.
In je odstopil.
Osamljen in odtujen od ljudi je vztrajal do 6. decembra. Tri dni po doslej najbolj množičnih demonstracijah, na katerih je policija odvzela prostost 119 osebam, je v 18-minutnem monologu napovedal svoj odstop. Župan Maribora je bil natanko 2230 dni.
»Ne glede na to, kakšna bo moja prihodnost, se bom še naprej boril za dobro Maribora,« je napovedal. A dejansko se je v naslednjih letih boril predvsem za to, da se s pravno pomočjo odvetniške pisarne Čeferin obvaruje pred služenjem zaporne kazni. Obsodba v zadevi Ježovita je postala pravnomočna, posledično mu je prenehal mandat v državnem svetu. Sedemmesečnemu odhodu za zapahe se je pravnimi manevri izogibal tako dolgo, dokler niso sodbe razveljavili vrhovni sodniki in vrnili zadeve v ponovno sojenje. Nove pravnomočne sodbe bržkone ne bo. Obtožni predlog bo zastaral 17. maja, ko bo minilo dve leti od sodbe vrhovnega sodišča.
Novembra 2013 so se začeli nizati novi sodni postopki na okrajnem sodišču v Mariboru. Najprej zaradi nezakonite zaposlitve podžupanje Astrid Bah, pa zaradi njegove vloge pri sporni preprodaji zemljišč na območju predvidene gradnje toplarne.
Če bi se nova mestna oblast izkazala kot sposobna, profesionalna in zavezana načelom ničelne tolerance do klientelizma, bi Kangler morebiti ostal v političnem pokoju. Ker pa se je Andrej Fištravec v marsikaterem pogledu izkazal za še slabšega župana od svojega predhodnika, se je Kangler jeseni 2014 reaktiviral. Možnosti za izvolitev seveda ni imel. Ker pa se je Stranka Mira Cerarja blamirala s kandidatom Antonom Kranjcem, mu je uspela uvrstitev v drugi krog. Zbral je 7370 glasov, njegova Županova lista pa je dobila štiri svetniške mandate.
Svojo politično aktivnost je Franc Kangler znova preselil v ozadje. Osredotočil se je na čiščenje svojega imena na sodišču in izven njega. Na sodišču mu je v ponedeljek uspela pomembna sodna zmaga, s katero je utrdil imidž politično preganjanega nedolžneža. Z umikom obtožnega akta v zadevi radarji je zvodenela že deveta kazenska ovadba zoper njega. Odprtih ostaja devet postopkov. »Kar ni padlo, pa še bo!« je Kangler napovedal za časnik Večer.
Dolgoročno je začrtana tudi strategija javnega pranja njegovega imena. Septembra lani je začel delovati Odbor 2015 za človekove pravice. Ustanovili so ga Kanglerjevi najožji politični zavezniki, glavni med njimi je mestni svetnik in nekdanji načelnik mariborske mestne uprave Željko Vogrin. Civilno združenje se ukvarja s pravicami enega samega človeka, Franca Kanglerja. Na svoji spletni strani je Odbor 2015 med drugim objavil pravno mnenje Cirila Ribičiča. Nekdanji ustavni sodnik ugotavlja, da je bila Kanglerju grobo in zavestno kršena pravica do neodvisnega in nepristranskega sodnika. Ribičič je prepričan, da je vseh šest odredb za prikrite preiskovalne ukrepe zoper Kanglerja spornih, ker jih je vse podpisal preiskovalni sodnik Žirovnik. Problematična je predvsem okoliščina, da je bil Kangler kot poslanec član komisije za nadzor nad tajnimi in obveščevalnimi službami v času, ko je bil Žirovnik namestnik direktorja Sove. Med njima je večkrat prišlo do hudih nesoglasij. Takšen sodnik ne more ustvarjati vtisa nepristranskosti in ne bi smel podpisovati odredb.
Za poročevalce iz sodnih dvoran bi bilo presenečenje, če bi torkova obsodba na sedemmesečno pogojno zaporno kazen v zadevi Astrid Bah doživela potrditev na vseh sodnih instancah, saj tudi ta temelji na sporno pridobljenih prisluhih. Kangler ima trmo in kapital, da vztraja do najvišjih sodnih instanc. Tudi na evropsko sodišče za človekove pravice, kjer bi rad v bodoče sodil njegov zagovornik Marko Bošnjak, se bo po potrebi pritožil.
Kadar se Kanglerju ni treba v Mariboru braniti pred tožilskimi očitki, se vozi na Ptuj. Jeseni je v podjetju Radio-Tednik Ptuj zasedel položaj vodje prireditev in evropskih projektov. Na razpisu je gladko pometel s tremi protikandidati. V svoji novi vlogi se je decembra sestal tudi s Fištravcem. Prišel mu je predstavit projekt Otroci pojejo slovenske pesmi.
