Nedavno so nas z ministrstva za razvoj, strateške projekte in kohezijo obvestili, da je Slovenija dosegla zelo občuten napredek pri črpanju evropskih sredstev finančne perspektive 2007–2013. Z 19. mesta po učinkovitosti prepričevanja evropskih uradnikov treh strukturnih skladov leta 2014 smo se konec lanskega leta dvignili na četrto mesto med članicami. Efektivno to pomeni, da nam je uspelo počrpati višji odstotek sredstev proračuna EU, do katerih smo sicer upravičeni. Ponovno se torej, vsaj po kriteriju žicanja denarja pri evrobirokratih, uvrščamo med pridne učenke. Tja torej, kamor smo si ves čas želeli priti, pa nas je kriza tako kruto prekinila v naši nameri.

Novica je na prvi pogled odlična, saj nakazuje, da so naši uradniki pokazali novo znanje in razumevanje procesa pridobivanja sredstev EU in očitno niso več sami sebi v napoto, kot se jim je očitalo do nedavnega. Resnica je nekoliko manj vznesena. Vlada Alenke Bratušek je namreč proti koncu pretekle finančne perspektive sprejela pragmatično odločitev, da večino preostalih sredstev prenese na infrastrukturne projekte lokalnih skupnosti, da bi lahko počrpali čim večji delež nam pripadajočega denarja. Za ta namen so se tudi uradniki na ministrstvu za finance, ki sicer denar delijo s stisnjenimi pestmi, nekoliko bolj ohlapno lotili nadaljevanja dela.

A to je le del zgodbe. V poznih sedemdesetih prejšnjega stoletja je bila najuspešnejša v črpanju sredstev Grčija, ki je na ta račun med drugim zgradila ali posodobila večino svoje prometne infrastrukture. Štiri desetletja kasneje Grčijo težko postavljamo za vzor učinkovitosti, potem ko se že sedmo leto zapored nerodno kobaca iz krize. Nauk grške zgodbe, ki ostaja skrit našim uradnikom in medijem, je, da namen »igre« ni zgolj učinkovito pridobivanje sredstev, temveč njihova učinkovita raba. Vseeno je torej, če, kot je bila to pred nami Grčija, tudi mi postanemo prvaki v črpanju denarja, če nam tega denarja ne uspe razvojno smiselno porabiti. Od konca leta 2013 nam je sicer politika izgradnje občinske infrastrukture lepo dopolnjevala siceršnjo gospodarsko rast, a ti učinki nimajo nujno trajne razvojne vrednosti. S tem se na ministrstvu ne hvalijo.

Znano je namreč, da strukturna sredstva sama po sebi ne prinašajo razvojne konvergence. Za to je potrebno, da so izpolnjeni absorbcijski in kapacitativni kriteriji po državah in regijah prejemnicah. To lekcijo je Unija spoznala konec osemdesetih, ko je, kljub izdatni pomoči kohezijskih skladov obema, prišlo do razvojne divergence med Grčijo in Irsko. Slednja zdaj pogosto služi kot vzorčni primer dobre rabe razvojnih sredstev EU, medtem ko je grška epizoda nekakšna sramotna družinska skrivnost Evropske unije. Saravelos (2007) je pokazal, da sta pri optimalnejšem izkoriščanju sredstev EU Grčiji škodovali predvsem razvojni model in makroekonomska politika več zaporednih grških vlad.

Sala-i-Martin (1996) je v odmevni študiji s primerjavo med rastjo nerazvitih regij v EU z rastjo podobnih regij v delih sveta, ki nimajo tako ekstenzivne redistribucije dohodka, ugotovil, da je strukturna politika EU neuspešna. Do podobnega sklepa pa sta prišla tudi Boldrin in Canova (2001) s primerjavo regij prejemnic s tistimi, ki kohezijskih sredstev niso dobivala. Kljub temu da obstajajo tudi bolj optimistične razlage učinkov kohezijskih sredstev na regionalno konvergenco (na primer Midelfart-Knarvik in Overman, 2002, ali Beugelsdijk in Eijffinger, 2005), pa je v strokovni literaturi veljal konsenz, da je učinkovita izraba kohezijskih sredstev mogoča le za regije z dovolj visokim obsegom človeškega kapitala in učinkovitim vodenjem. Navsezadnje je pomembno tudi, da v državi ali regiji obstaja kritična masa razpoložljivih finančnih sredstev (teorija velikega potiska), da bi bila lahko njihova raba dolgoročno učinkovita.

Smo Grčija ali Irska? Smo zgolj dobri v črpanju sredstev EU ali nam bo uspelo z dolgoročnim prebojem? Primerjava Grčije in Irske za prvo in drugo finančno perspektivo je pokazala, da je imela slednja kontinuirano dobri dve desetletji vsaj za pol desetinke odstotka višje izplene strukturnih sredstev od prve. Čeprav se razlika sliši neznatna, pa je njen kumulativni učinek skozi opazovano obdobje ogromen. In ta učinek je prispeval k dejstvu, da je med letoma 1980 in 2000 Grčija »potovala« z 81 na 70 odstotkov povprečnega BDP članic Unije, Irska pa v obratni smeri s 67 na 102 odstotka.

Smo v Sloveniji sposobni svoj dolgoročni razvoj graditi (tudi) na kohezijskih sredstvih? Kakšen multiplikator imajo sredstva strukturnih skladov v Sloveniji? Dosegamo kritično maso sredstev, da bi bila ta učinkovita? To so relevantna vprašanja, ki bi si jih morali zastavljati na ministrstvu za razvoj, čeprav se trenutno trepljajo po hrbtu zaradi napredka pri črpanju sredstev. Šele ko bomo imeli razčiščene razvojne prioritete in identificirali prednostne investicije, bomo lahko razvojno učinkovito ta sredstva tudi porabili.