Predvidljivi pa so tudi odzivi na vsakokratno objavljanje indeksa. Ko je boj proti korupciji politično kuranten, mogoče standardne napake raziskave niso vredne tolikšne pozornosti kot tedaj, ko korupcija v javnem sektorju kot problem potone v močvirju drugih, trenutno aktualnejših političnih bojev, interesov in sistemskih nedorečenosti. Enkrat se »korupcijski indeks« obravnava zgolj kot statistična potrditev vseprisotne korupcije, drugič, ko in če je treba upravičiti stagniranje, pa je uporabljen kot (samo)motivacijska spodbuda, da je treba v prihodnosti več in bolje delati; če že zaradi drugega ne, pa zato ker stagniranje države na lestvici TI načenja vprašanje, ali so si tisti, ki so na plačilni listi protikorupcijskega boja, plače zaslužili ali ne.

Zato tudi tako včerajšnje samospodbujanje, ki je sledilo objavi indeksa zaznave korupcije za leto 2015, ni bilo presenetljivo. Ne pri TI Slovenia in ne pri KPK. Hočeš nočeš namreč to organizacijo in to ustanovo povezuje skupni člen – gospod Boris Štefanec, predsednik KPK. On je tam, ker so ga tja leta 2014 nepremišljeno postavili. Kdo? Komisija za izbor novega vodstva KPK in predsednik države. Ko torej nevladna organizacija danes (upravičeno) kritizira neučinkovitost KPK, njen predsednik pa ne uvidi temeljnega – da je namreč prav delovanje KPK tisto, ki določa zaznave in občutljivost javnosti za korupcijo –, je ta izvirni greh nemogoče spregledati. Kdaj že je bila KPK nazadnje na naslovnicah časopisov zaradi svojih prepričljivih dognanj in ukrepov in ne zaradi lastnih norčij ali flopov? In ali to, da se je uvrstitev države na mednarodni lestvici izboljšala, pomeni, da je korupcija zaznana kot manj relevanten problem, kot je bil nekoč, ali pa gre za opozorilo, da je bil boj proti korupciji preprečen, njen pooblaščeni nasprotnik pa onemogočen?

Ker je vprašanje zgolj retorično, so rezultati merjenja zaznave korupcije za leto 2015 ravno tako alarmantni kot tisti leta 2013. Pa standardne napake raziskave gor ali dol.