Stampedo politične norosti dobiva razsežnosti, ki spominjajo na najbolj absurdne komedije. Politični predstavniki narodka, ki šteje toliko glav kot predmestje Londona, spoznajo, da je stopnja vsesplošne ogroženosti narodovega telesa tako velika, da napeljejo okoli in okoli bodečo žico. Pod zemljo gradijo skrivne rove in na mejah korakajo najboljši sinovi naroda, s puškico nabasano. A varnosti ni nikoli preveč! Nenadoma se zavedo, da prihaja mejak-sovrag tudi po zraku, po nevidnih valovih, ki jih še tako morilska žica ne ustavi. Zdaj prihiti vrhovna politkomisarka buditeljske kulture, tovarišica Julči, in ljudstvu pojasni: država, to je jaz in tovariši, smo lastniki javnih frekvenc! In zato odločamo: poslušali boste domače! Lepo zvenijo naše melodije, tujčevi napevi ne bodo več teptali naših mundharmonik in ne kvarili mladine naše!
CK in skupščina sta koj en glas: poslanci dvignejo ročice.
Tinkari Kovač, predsednici Sindikata glasbenikov Slovenije, so se uresničile najbolj mokre sanje. In to ne kakšne dobre sanje, nasprotno, sanje najslabše vrste, sanje o zasebni koristi: da bi si glasbeniki zagotovili zaslužek, so se razglasili za medvede, za kulturno in naravno dediščino hkrati, in zahtevali absolutno zaščito, se pravi ukinitev konkurence.
Da pa je tak blodni predlog sploh prišel v državni zbor, da je norost, ki predpostavlja, da je že vsako kruljenje dobro, če je le slovenskega rodu, sploh postal predmet obravnave, pa je bila potrebna vlada, ki Bacha ne loči od Krkoviča. Potrebna je bila kulturno-umetniško totalno zabita ministrska in parlamentarna ekipa, ignorantska ekipa, ki verjame, da lahko dvomilijonski narod samozadostno talentirano proizvaja 60 odstotkov kakovostne muzike, ko pa ne zmore posejati niti 30 odstotkov repe.
Slovenska glasba že do zdaj ni bila nezaščitena, že zdaj so veljale 20-, 25- in 40-odstotne kvote – najvišji odstotek velja za medije javne RTV. In že zdaj se je pokazalo, da se kakovost skriva ravno v tistih glasbenih žanrih, ki jih radii najmanj predvajajo, nikakor pa ne v narodno-zabavni glasbi in popu. In ravno ti, ki so že tako in tako pojedli večji del kolača, bodo zdaj največji profiterji, ki jih bomo po državnem ukazu poslušali ves božji dan.
Seveda jih ne bomo poslušali, vsaj tisti ne, ki smo se radiu v veliki meri odpovedali že pred desetletjem, ko je duhovičenje zamenjalo novinarstvo in plaža glasbeni program. Seveda jih ne bodo poslušali mladi, ki so si s slušalkami že zdavnaj zaprli ušesa pred vdorom realnosti. Poslušali jih bodo tisti reveži, ki jim je medij prirasel k srcu, ko še ni v največji meri skrbel za skomercializirano poneumljanje in tričetrtinski takt. Ti bodo po inerciji še naprej vklapljali svoj tranzistorček in se pustili mučiti nacionalnemu interesu, kot ga razume oblast, ki se ji kolca po totalnem obvladovanju družbe.
