Afera »dodatki« je na neki način zgodba o dveh parih čevljev: o gmotnih potrebah, ki so tako samoumevne in tako nujne, da so po nekem času zaznane kot popolnoma nesporne in do konca upravičene. Če si cenjen profesor na cenjeni fakulteti in delaš dobro in veliko, ti po tej »logiki« samoumevno pripada visoka plača. Če »nepravični« sistem plač v javnem sektorju takšne plače ne zagotavlja, potem z »interpretacijo« predpisov iznajdeš »instrument« za pravično nagrajevanje in sebi in drugim odličnikom omogočiš, da lahko »zahtevno delo« po koncu delovnega časa nadaljuješ »v stalni pripravljenosti«. Tudi potem, ko moralna javnost zarobanti čez razkrito debelo bruno, razumljivo ne vidiš razlogov za sram. Saj si vendar samo kreativno urejal »pravične« zaslužke. Tudi sebi, kajpada. Ampak saj vemo, kako je s tem: kdor ne ceni sebe, ne ceni niti drugih.

Ministrica Maja Makovec Brenčič se, na primer, ne počuti niti malo odgovorna za svojo več let nezakonito odebeljeno plačo. Predpostavimo, zakaj ne. Kot »vrhunska strokovnjakinja« in »deloholična« predsednica sveta Nacionalne agencije za visoko šolstvo, ki jo je vodila od aprila 2010 do aprila 2013, je (po mnenju direktorja agencije Lebana) veliko prispevala, da je slovenska agencija postala članica agencij EQAR, ENQA, INQAHEE in CEENQA. Brez dvoma je njen pečat odtisnjen tudi na akreditacije, ki si jih je prigarala Ekonomska fakulteta UL. In zdaj neki Vesel tečnari, da si je delo na agenciji plačala dvojno?! Plačilo in sejnino je tako in tako prejemala v dobri veri, da predpisi to omogočajo; Leban prepričljivo dokazuje, da težave, na katere je opozorilo računsko sodišče, izvirajo iz kolizije zakonskih in podzakonskih aktov. Prav, ampak Makovec-Brenčičeva si je pustila izplačevati tudi dvojne stroške prihoda na delo, na agenciji in na fakulteti. In zdaj naj verjamemo, da ji je ob opravljanju skrajno zahtevnega dela na EF, ki je zahtevalo v noč in konec tedna raztegnjen delovni čas, ostalo še toliko časa, da se je vrnila domov in se nato znova odpeljala v Ljubljano? Kdor zmore, pa zmore. Ob tem je hudo čudno le, da za zakonsko ureditev financiranja visokega šolstva, ki jo ustavno sodišče zahteva že sedem let, kot ministrica potrebuje toliko časa…

Opisana logika »zaslužništva« je človeška in razumljiva. Ima pa napako: prepotencirana je in nevarna. Če ji podelimo težo, ki je nima, lahko kaj hitro pristanemo, da je ugotovljena nezakonitost minorna, le nekakšen »nesporazum«. Ne pozabimo: točno to je ob izbruhu afere predlagal Cerarjev minister Koprivnikar, a premier vsaj v to vabo ni zagrizel.

Vsak od dekanov, ki je sporni dodatek zlorabil za plačni instrument – zatrjevanja nekaterih, da niso bili opozorjeni na nelegalnost dodatka, so smešna –, je svoje potrebe in potrebe svoje institucije postavil nad potrebe drugih. Prav vsi so pri tem kršili zakon in akademska pravila, ki vključujejo tudi etičnost ravnanja. To so storili preprosto zato – ker so lahko. Zakoni so očitno za »one druge«, za »nas« velja, kar se zmenimo in napišemo v pravilnike. To je čudoviti novo-stari svet brezmejne oblasti vplivnih, univerzitetno mandarinstvo po slovensko.

Z visokega se na dno seveda ne vidi. V Sloveniji kljub znatni gospodarski rasti četrtina ljudi še vedno živi pod pragom revščine. Ta je v letih krize postala tako samoumevna, da se ne opazi več, kako trapasti so novinarski prispevki o tem, da pomoč Evropske unije v hrani in drugih osnovnih potrebščinah, o, groza, »zamuja že od julija lani«. Kot da je normalno, da Bruselj skrbi za slovenske reveže. Akademska elita s tem kajpak nima nič. Oni so odlični sami po sebi.

Na vse to je treba opozoriti, ker odzivi pristojnih, vključno s torkovim odzivom senata ljubljanske univerze, vodijo v napačno smer: v smer zmanjševanja odgovornosti dekanov in vodstva univerze. Razlog za nelegalne rabote po mnenju senata namreč ni ne samopašnost ne pohlep ne zloraba moči in vpliva… Ne, temeljni razlog so plačnosistemske pomanjkljivosti, ki akademski eliti ne omogočijo primernih dohodkov.

Zaskrbljujoče je, da je razpravo v to smer obrnila prav Komisija za etična vprašanja UL, se pravi institucionalizirana vest univerze. Početje dekanov so člani komisije sicer obsodili, napisali so tudi, da ga prenizki osebni dohodki visokošolskih sodelavcev in učiteljev ne opravičujejo. Toda vrženo kost – pritožbo nad dohodki, ki da so »daleč pod ravnijo primerljivih tujih univerz« – so senatorji pograbili z obema rokama. Predlagano vračilo celotnega zneska dodatkov so s kalimerovskimi ugovori podprli, toda poslej se bodo borili za izstop iz sistema plač v javnem sektorju. Za nov privilegij torej.

Za slovenske akademske mandarine je meja vselej le nebo. Nebo nad Ljubljano. Čevljev za parkete in rdeče tepihe pa tudi ni nikoli dovolj…