O Amsterdamu večina Evropejcev ve dvoje: tam imajo coffeshope in jointe, tam imajo četrt rdečih luči. V Evropi mesta, ki bi imelo oboje in bi bilo hkrati vznemirljivo tudi v kulturnem smislu – pomislimo zgolj na Rijksmuseum, muzej Van Gogh in Stedelijk – ni. Liberalnost Amsterdama naj bi izhajala iz bogate premišljevalske tradicije in protestantizma, utemeljenega na paroli »tukaj ni kaj skrivati«. Filozofija je mestu dala uvide, protestantizem je dal metode dela in osnovni občutek za skupnost. No, ne pozabimo, da je Amsterdam finančno in trgovsko središče Beneluksa, kar pomeni predvsem kapital za izvedbo uvidov in delovnih metod.
Koreografska meka
V nizozemski prestolnici sem kot članica kritiške skupine sodelovala na belgijsko-nizozemskem festivalu sodobnih uprizoritvenih umetnosti in plesa Bâtard (to v francoščini, ironično, pomeni pankrt). Gre za manjši festival z dvanajstletno tradicijo, ki s programom gosti v Bruslju in v Amsterdamu. Temelji na entuziazmu in znanju kuratorjev srednje generacije (30–35 let), ki jim sledi podobno stara publika. Zanimanje javnosti vzbuja zlasti s programom, ki temelji na ne posebej razvpitih uprizoritvenih žanrih ali poetikah, kot sta gledališče reči ali bralni performans.
Takoj, ko se je festivalska mašinerija zagnala, sem opazila, da kulturno produkcijo Amsterdama zaznamuje velika sproščenost. Ob tem sem seveda pomislila na privilegije, na to, da tamkajšnjim kulturnim producentom in ustvarjalcem ni treba iz razpisa v razpis dokazovati, da ima umetnost svoj prostor pod soncem. Umetniška direktorica »Hiše za uprizoritvene umetnosti« Veem, ki je festival soorganizirala, Anne Breure me popravi: »Da smo tukaj relativno bogati, ne pomeni, da se ne borimo. Pomeni le, da je boj za prostore umetnosti omogočen. Gre za to, da nihče nima občutka, da se mu kar koli jemlje. Vemo, da je ob takšni naravnanosti umetnost prva, ki bo prikrajšana.«
Zaupala sem ji, da v Sloveniji najprej nastrada sodobni ples, saj ne govori, slovenska kultura pa se vselej meri po domnevno narodnobuditeljskem jeziku. Breurejeva pojasni, da bojazni, da bi se nizozemska kultura vezala izključno na jezik, ni: »Rešuje nas dolga zgodovina meščanskega gledališča, z valovi priseljevanja pa se vzdržuje zanimanje za netradicionalne, neinstitucionalne umetniške prakse. Sodobni ples in koreografija sta v takšnem globaliziranem kontekstu precej varna.«
O tem pričata dve amsterdamski izobraževalni instituciji, in sicer koreografski dodiplomski program School for New Dance Development (SNDO) ter magistrski program režije in gledaliških študij Das Arts. Gre za šoli svetovnega slovesa, na katerih so se izobraževali tudi nekateri slovenski sodobni plesalci, koreografi in (postdramski) režiserji: Uroš Kaurin, Matej Kejžar (na SNDO je poučeval), Urška Vohar idr.
Potrjevanje obrazcev jih ne zanima
Umetniška direktorica SNDO Bojana Mladenović je glede izobraževalnega programa ognjevita: »Besedi 'razvoj' in 'nov' iz imena šole jemljemo izjemno resno. Mlade ustvarjalce, ki bodo, če bo sreča, nekoč postali umetniki, opremljamo z metodami dela in znanji, ki jih potrebujejo za to, da bodo s svojimi telesi in na njih proizvajali umetniške izjave. Potrjevanje že obstoječih obrazcev plesanja in ustvarjanja plesov nas ne zanima.« Tako Mladenovićeva kot direktorica Das Arts Barbara Van Lindt se zavedata, kako pomembno je, da mladi ustvarjalci dobijo priložnost svoja dela pokazati: »Če jih ne pokažejo, jih nikoli ne preizkusijo. Tako jim uide priložnost za kreativni konflikt, ki jih dela boljše. Če te nekdo samo treplja in te nič ne vpraša, boš o svojem delu vedel manj.«
Zapiranje prostorov med nami
Sproščenost se ne navezuje le na produkcijske pogoje, temveč tudi na odnos med ustvarjalci in občinstvom. Tu je pomemben ravno teater Het Veem, ki s svojimi zmogljivostmi ne more gostiti velikih produkcij, lahko pa zadosti potrebam razvijajočih se ustvarjalcev – gledališče je nekakšna kalilnica mladih talentov. Če si dovolim nekaj cinizma: ker sta tako teater Het Veem, ki ni običajna gledališka hiša, temveč nekdanje pristaniško skladišče kave, kot pankrtski festival zadosti majhna, si lahko privoščita kritiško refleksijo; ker ne gostita hegemonskih ustvarjalcev, je premislek videnih umetniških del vsakokratna obvezna oprema festivala. Kjer ni (samooklicanih) hegemonov, ni sistema, ki bi ga bilo mogoče ogrožati. Po predstavah, v foajejih ali za kritiškimi okroglimi mizami so mogoči produktivni konflikti, nesporazumi in potrditve, dogodki torej, ki umetniška dela po tem, ko so že zaključena, razvijajo dalje. Da predstave ne gredo mimo kar tako, dokazuje tudi publikacija, v kateri so objavili teoretske tekste različnih avtorjev, ki so se ukvarjali z vprašanjem bližin, skupnosti in ki so pojasnjevali izhodišča in učinke festivalskih predstav.
Festival Bâtard je potekal pod naslovom Closing the space between us (Zapreti prostore med nami) in to, namreč zaprl prostore med umetniki in kritiki, je tudi storil. Še potem ko se kritičarki že dolgo ni več dalo premišljevati, so program in organizatorji od nje to zahtevali.
