Na sojenju dr. Milku Noviču zaradi umora direktorja Kemijskega inštituta dr. Janka Jamnika decembra predlani so danes celih pet ur zasliševali hrvaškega balističnega strokovnjaka Vojina Maštruka. Obramba je bila namreč nezadovoljna z mnenjem slovenskega izvedenca Franca Sabliča, zato je za drugo mnenje zaprosila čez mejo. In dobila je tisto, kar je želela. Če povzamemo na kratko: po Maštrukovem mnenju sledi streljanja, ki so jih našli na Noviču, niso mogle nastati ob streljanju na Jamnika, prav tako tudi ne sledi, ki so jih našli na njegovi jakni. In če bi bil on Jamnikov morilec, bi na jakni morali ostati krvni madeži, pa niso.
Po Maštrukovih besedah za zdaj sploh še ni dokazano, da sledi, ki jih je naš nacionalni forenzični laboratorij (NFL) opredelil za sledi streljanja, v resnici to tudi so. V poročilu NFL namreč ni podrobnejših podatkov o morfologiji in kemijski sestavi sledi, ki bi to dokazovale. Maštruko je imel pripombe tudi na domnevne sledi streljanja na Novičevih rokah. Našli so jih 23 ur po kaznivem dejanju, čeprav z rok odpadejo v treh do sedmih urah, je povedal. Sledi streljanja so na tekstilu sicer veliko obstojnejše, a ker so jih največ našli na hrbtu Novičeve jakne, najmanj pa na desni roki, po njegovem mnenju niso nastale pri streljanju. »Možno je, da se je jakna kontaminirala na strelišču,« je izjavil Maštruko. S tem je potrdil zagovor obtoženca, češ da je obiskoval strelišče iz službenih razlogov, saj se je kot kemik ukvarjal z analizo sledov. Na strelišču je bil nazadnje približno leto dni pred umorom.
3D-rekonstrukcija
Po Sabličevi oceni sledi streljanja na zadnjem delu jakne ustrezajo domnevnemu položaju strelca – v (pol)klečečem položaju naj bi pištolo usmeril navzgor proti žrtvi. Maštruko je povedal, da je to le eden od možnih položajev. Upoštevaje tudi krvne sledi je naredil forenzično 3D-rekonstrukcijo najverjetnejšega položaja ob prvem in drugem strelu in zatrdil, da bi ob drugem strelu kri zagotovo padla tudi na strelca oziroma njegova oblačila. Ob predpostavki, da je ta položaj pravi, bi sicer morali biti krvni sledovi tudi na tleh, a jih ni bilo. Maštruko je dejal, da jih je verjetno spral dež. Prav tako bi morali biti na strehi bližnjega avta, a jih tudi niso našli – zakaj, Hrvat ni znal pojasniti. Na koncu je sicer dodal, da je omenjena rekonstrukcija le približna, delovna verzija, pri kateri je, kot se je izkazalo, (nenačrtno) upošteval napačne podatke. Sprva je namreč iz sodnega spisa izhajalo, da je bila strelna razdalja od 50 do 70 centimetrov, očitno pa je bolj pravilno, da je bila razdalja najmanj 50 oziroma najmanj 70 centimetrov. Po Sabličevem mnenju je znašala največ meter.
Ko so Maštruka vprašali po njegovih strokovnih kompetencah, je povedal, da ima 30-letno prakso na področju balistike, mehanoskopije in forenzične 3D-rekonstrukcije. Naredil je mnenja za več kot 4400 primerov in v hrvaško prakso uvedel tako imenovano GSR-analizo sledov streljanja. Na vprašanje, koliko takšnih analiz je naredil v zadnjih 11 letih, je odvrnil, da pet ali šest, na vprašanje, koliko pa pred tem, ko je delal v centru za kriminalistično izvedenstvo hrvaškega notranjega ministrstva, pa ni znal odgovoriti. Ko je tožilka Blanka Žgajnar povedala, da po njenih podatkih 35, je odvrnil, da je to možno. Ko so na prejšnji obravnavi zaslišali avtorico slovenskega poročila o sledovih streljanja Ester Ceket, je povedala, da se s tem področjem ukvarja deset let in da opravi okoli 70 preiskav na leto.
Na naslednji obravnavi bodo zaslišali dr. Mirana Čeha z Inštituta Jožefa Stefana, ki ga je obramba prav tako zaprosila za mnenje o tem primeru.
