Zaradi objav čustvenih izlivov bi morda komu padlo na misel, da se je v ponedeljek odpravila krivica nesrečnežu, ki je kot Martin Uhernik več let po krivici sedel v zaporu. Kangler pa seveda ni nedolžen slehernik, žrtev sistema, temveč eden največjih populističnih debelokožcev v državi. Politični dolgoprogaš ve, kako hitro začne ljudem bledeti spomin in da se jim nekdo, ki ga vztrajno preganja oblast, prej ali slej začne smiliti. Včerajšnja nepravnomočna obsodba zaradi nezakonitega posredovanja pri zaposlitvi podžupanje Astrid Bah ne bo ustavila tega procesa.
Podobo brezmadežnega Franca nenamerno ustvarjajo tudi organi pregona, ki jim ne uspe doseči dokončne (ob)sodbe domnevno koruptnega nekdanjega župana. Blizu so bili pri nezakoniti dodelitvi občinskega stanovanja vedeževalki Karin Ježovita. Vendar je pravnomočno obsodbo razveljavilo vrhovno sodišče, ker je bil Kangler obsojen zaradi napačnega (!) kaznivega dejanja.
V aferi z radarji pa je tožilstvo samo sebe ustrelilo v koleno. Morda jih je preveč zanesel protestniški val in so si po Kanglerjevem odstopu želeli ekspresno postaviti piko na sporno javno-zasebno partnerstvo. Pri tem hitenju jim je pomagala tudi nova mestna oblast, ki je kriminalistom NPU – morda celo nezakonito – omogočila dostop do računalniških strežnikov in dokumentacije.
Vendar niti v elektronski korespondenci niti v pisnem gradivu tožilci niso našli dokaza, da je Kangler zlorabil svoj županski položaj v procesu dogovarjanja za 30-milijonski posel in njegove oddaje Iskra Sistemom. Potem ko je mariborska okrajna sodnica Tanja Husar na glavni obravnavi zaslišala 18 vabljenih prič, od katerih ni niti ena obremenila štirih obdolžencev, tožilka Katja Arnuš ni imela druge možnosti, kot da je priznala poraz in umaknila obtožni predlog, ki ga je leta 2014 neposredno vložil njen zdaj že nekdanji tožilski kolega.
Ponedeljkova zavrnilna sodba je novo poglavje v zborniku dokazov, kako nemočen je naš pravni sistem pri sankcioniranju domnevne korupcije v najvišjih državnih organih in velikih lokalnih skupnostih. Očitki računskega sodišča, KPK ali ministrstva za finance nimajo nobene teže, kadar se išče kazensko odgovornost najodgovornejših funkcionarjev. Župane, ministre, predsednike vlad je skorajda nemogoče uspešno sodno preganjati, razen če niso neumni in za seboj ne puščajo obremenilne neposredne sledi. Kangler ni bedak. Dobro ve, kaj sme in česa ne.
Prisluškovanja telefonskim pogovorom so celo ujela njegovo samohvalo, da podpis morebitno spornih zadev zmeraj prepusti podžupanom. Tudi v poslu z Iskra Sistemi je ravnal tako. Zato mu je bilo nemogoče utemeljeno dokazati zlorabo uradnega položaja. Uradno ni storil drugega, kot da je predlagal mestnemu svetu potrditev dokumenta, ki so ga pripravile občinske strokovne službe.
Tožilska polomija nikakor ne revidira zgodovine na način, kot bi si zdaj to želel nekdanji župan. Protestov zoper njega in njegovo klientelistično hobotnico ni zanetila zarotniška celica. Mariborčani so bili utemeljeno ogorčeni nad radarskim velikim bratom, s katerim bi si žepe polnilo ljubljansko podjetje.
Zato pa prejšnji teden sklenjeni pregon udeležencev mariborskih vstaj toliko bolj razkriva dvojna merila, ki obstajajo v naši državi. Če so prebrisani oblastniki skorajda nedotakljivi, za obsodbo udeleženca na protestih zadošča že neprepričljiva izjava policista.
Škoda, da na nedavni razglasitvi sodbe štirim vstajnikom ni jokal nihče od prisotnih. Ker jim je uspelo potlačiti svojo jezo in žalost, ni možna primerjava, ali so tudi njihove solze prvovrstna novica.
