Mestnih motivov, ki pritegnejo pozornost fotografov Matjaža Rušta in Roberta Marina, je ogromno: starka, ki brska po smeteh, razgaljene prsi v lokalu, kupi zemlje pred novim blokovskim naseljem, grafiti, opit mladenič na igralih na Metelkovi, prastare Elanove smuči na zapuščenem dvorišču... Njuno delo jasno izpričuje, da mesta ne odlikujejo le lepe fasade, veličastne aleje, zgodovinske znamenitosti in turistične atrakcije, ampak mu življenje vdahnejo vsakdanji pripetljaji in ljudje, zakotne stranske ulice, bolj in manj živahni lokali in netipični arhitekturni »cukrčki«.
Nameriš in pritisneš
»Začela sva iz brezdelja, dolgčasa. Tako in tako sva fotografirala, pri obeh se je nabralo ogromno materiala, in ko sva videla, kaj imava, sva ga, da se ne bi zgolj nabiral doma v predalu, začela objavljati na blogu,« je pojasnil Matjaž Rušt. In dodal, da se je torej iz čisto neambicioznih vzgibov njun »vizualni dnevnik«, v katerem dokumentirata okolje in ljudi, s katerimi sta v mestu obkrožena in jih vsakodnevno srečujeta, razvil do knjige in razstave.
»Fotoaparat imava vedno pri roki. Treba je ustvarjati. Če bi bila v katerem drugem mestu, bi pač tam, dokler pa sva v Ljubljani, pa bova tukaj,« ga je s preprosto filozofijo dopolnil Robert Marin. In ocenil, da za projekt porabita okrog 70 fotografskih filmov na leto. Sam velikokrat uporablja kar fotoaparat za enkratno uporabo, kjer nič ne nastavljaš, ampak samo pritisneš na sprožilec. Pristno, surovo, neposredno torej. »Zanašaš se na svoje občutke in se ne obremenjuješ s svetlobo, kompozicijo, opremo in vsem drugim. Nameriš in pritisneš,« je pripomnil Rušt.
Županu Jankoviću se zahvaljujeta za idejo za odličen naslov in prisegata, da se iz njega nista želela ponorčevati. »Ljubljana je res lepa, ampak za naju to niso veliki in prazni trgi ter ulice, ampak utrinki, ki jih najdeva vsakodnevno,« pojasnjujeta. Izhajata torej iz lepot, ki jih lahko srečaš v vsakem mestu, s čimer dodajata univerzalno razsežnost. »Naslov je prišel kot na dlani. Zahvaljujeva se županu, saj bi se knjiga sicer imenovala veliko manj privlačno, Ljubljana ali kaj podobnega.«
Mračni optimizem in humornost vsakdanjega
Lani sta projekt prijavila na natečaj galerije Photon in zmagala. Dobila sta delno sofinancirano izdajo knjige, še sama ob tej priložnosti pristavila (večji) del sredstev in izmed 285 na blogu objavljenih fotografij izbrala 74. Te so izšle v knjigi, ki jo je mogoče dobiti v Photonu in galeriji Fotografija. Veliko jih je bojda še na zalogi, še naprej pa skoraj vsakodnevno osvežujeta blog. Motivov v najlepšem mestu namreč nikoli ne zmanjka.
»Njuna dela prežema osvežujoč mračni optimizem, ki v vsakdanjem ne odkriva zgolj neobičajnega, nenavadnega ali spregledanega, temveč zavestno išče in izpostavlja njegovo humornost,« je v spremni besedi zapisala Jasna Jernejšek. In prav nasmehi so se množično izrisovali na obrazih Mariborčanov, ko so si ogledovali razstavo v GT22. Doslej sta se zanimivo izognila »domači« Ljubljani, razstavljala pa še v Celju in Banjaluki, medtem ko se dogovarjata tudi za gostovanje v Beogradu.
