Na vse več vrtovih imajo visoke grede. Tako popularne so, da ogrodja zanje na začetku vrtne sezone prodajajo celo v diskontnih trgovinah. So vseh mogočih oblik, navadno lesene, če so v družini otroci, so lahko pisano pobarvane, če pa jih ima bolj graditeljsko navdihnjen vrtnar, so lahko zgrajene iz betonskih zidakov. Visoko gredo bi morali sicer narediti že jeseni, da bi se njena notranjost do pomladi sesedla in postala primerna za sajenje. Toda ker je zima brez snega, je še čas, da jo sestavite in napolnite sedaj in bo nekje konec marca ali aprila nared za prve rastline.
Priljubljene zlasti v mestih
Čeprav si zasluge za modnost visokih gred pripisuje gibanje permakulture, so jih v tradicionalnem poljedelstvu uporabljali na Kitajskem in v Južni Ameriki. V Andih so uporabljali tehniko, imenovano waru waru, že pred našim štetjem, s katero so visoke grede kombinirali z namakalnimi kanali. Na tak način so zagotovili zbiranje vode in preprečevali erozijo prsti. V osemdesetih letih so v Boliviji in Peruju oživeli način poljedelstva waru waru na posebnih eksperimentalnih kmetijah.
Ne glede na to, da so visoke grede tako modne in jih mnogi na vrt postavijo le zaradi tega, da so v vrtnarskem trendu, so lahko koristne. Predvsem tam, kjer prsti ni v obilju in tako v visokih gredah zberemo najboljšo prst vrta. Primerne so za vrtove, kjer do sedaj ni bilo obdelanih površin in jih zarašča trava. Zato so visoke grede tako popularne v mestnih vrtovih, še posebno v skupinskih urbanih vrtovih, ki so po navadi na zemljiščih, ki niso ravno najprimernejša za vrtnarstvo. Glede vode so dvorezne: po eni strani zadržujejo vodo, a prav zaradi tega morajo imeti dobro drenažo, sicer so premokre in korenine začnejo gniti ali pa se razvijejo koreninske plesni. Po drugi strani pa so visoke grede bolj občutljive za visoko vročino, recimo v lanskem ekstremno vročem poletju so zahtevale izdatno zalivanje. Seveda so visoke grede, tiste najvišje, ki so lahko visoke tudi do dobrega metra, primerne za starejše, saj jih lahko obdelujemo, ne da bi se nam bilo treba sklanjati. V njih je tudi manj plevela kot na navadnih nizkih gredicah, a nikar ne mislite, da v visoki gredi polži ne bodo pojedli solate – za polže tisti meter lesa ni ovira.
Plast na plast za boljšo rast
V visoki gredi zelenjava in tudi cvetlice rastejo v mikroklimi. Ker visokih gred ne prekopavamo, za pripravo gred uporabljamo še en modni način vrtnarjenja, tako imenovano lazanja vrtnarjenje. Ko namreč iz denimo odpadnega lesa sestavimo in zbijemo okvir za visoko gredo, jo je treba še postaviti, utrditi in napolniti. Gredo polnimo po principu plasti. Teorij o tem, iz česa naj bodo plasti, je veliko, pa tudi o tem, koliko plasti naj bo, so mnenja različna. Priporočajo od štiri do osem in več plasti. V principu je tako, da moramo v spodnjih plasteh poskrbeti za drenažo, v srednjih za gnojilo, v zgornjih za zaščito. V zadnjem času se je kot spodnja plast uveljavila ovčja volna, ki hkrati zadržuje vodo in ščiti gredo pred voluharji. Pa še ovčjerejci so veseli, da imajo kam prodati volno. Namesto volne lahko uporabimo karton. Naslednja plast so vedno veje, ki poskrbijo za drenažo. Tem sledi plast zemlje, ki smo je pred tem izkopali za temelje grede. Pa ponovno veje, tokrat drobnejše, ki jih kombiniramo z listjem. Nato sledijo plasti zemlje in komposta, lahko tudi hlevskega gnoja, nato ponovno listja in na koncu plasti najboljše zemlje ter zastirka iz slame. Vse skupaj pustimo, da se nekaj mesecev »kuha«, nato pa zasadimo z zelenjavo.
