Emirja Šečića in Nado Hauser je na zimsko sobotno jutro pot vodila iz Ljubljane do Jesenic, kamor sta se odpravila dobro opremljena tako z informacijami kot s pristno turistično radovednostjo. Že od samega začetka sta vedela, da bo njuna izvidniška rutina nekoliko drugačna. Predhodno sta namreč stopila v stik s turističnim informacijskim centrom (TIC) in bila tako seznanjena z dejstvom, da je v soboto zaprt. »Nadvse prijazni strokovni sodelavki TIC Neni Koljanin sem od doma poslala elektronsko sporočilo in jo povprašala po vseh priporočilih glede znamenitosti, hrane, prenočitve in drugega. Veste, rada sem pripravljena,« je z zapiski v roki začela simpatična Nada Hauser. Med to izmenjavo, po tem, ko je gospa iz TIC turistoma poslala vsa priporočila, je bil čas tudi za priznanje, da se v soboto ne bodo srečali. »Mestne avtoritete naj ne bi dopuščale odprtosti med vikendom,« je še povedala izvidnica. Razlog? »Premalo turistov.«
Sredi jeseniške sivine Toskana
Izvidnika sta se najprej vseeno, po dobri stari izvidniški tradiciji, ustavila pred vrati zaprtega TIC, da bi nam lahko s fotografijo potrdila njegovo zaprtost. Vendar pa so se namesto tega za njiju odprla druga vrata: vrata razstavnega salona Dolik. V razstavni prostor so ju pritegnile žive barve izpod čopiča Žive Agrež, katere razstava toskanskih pejsažev je doživela odprtje dan prej. »Da gre za Toskano, sem vedela, še preden sem prebrala naslov razstave,« je poznavalsko pripomnila zgovorna izvidnica Nada. Vendar pa ji veliko več od tega ni uspelo izvedeti. Galerijski prostor je namreč z njima delila zgolj vzdrževalka, ki jima ni znala povedati prav ničesar. »Ne kdo je Živa Agrež ne kaj je sporočilo te razstave. Sicer pa to niti ni bila njena naloga,« sta povedala informacij željna izvidnika.
Njuna naslednja postojanka je bil Trg Toneta Čufarja s kipom železarja – njuno izhodišče v muzejsko območje, imenovano Stara Sava. Vanj naj bi spadali naslednji objekti: »prostor nekdanjega fužinskega naselja, Bucelleni-Ruardova graščina, jezuitska cerkev Marijinega vnebovzetja, kasarna in ostanki raznih obratov«, nam je ob pomoči popisanega lista zrecitiral izvidnik Emir. Vendar pa je bil opis s turističnega prospekta žal eno njunih glavnih izkustev muzejskega predela. »Niti eden izmed oglaševanih objektov ni bil odprt,« nam je razočarano zaupala izvidnica, »jaz pa imam tako rada muzeje!« »Človek bi si mislil, da bo v soboto odprta vsaj cerkev – ampak ni bilo tako,« je nejeverno dodal izvidnik. V danih razmerah jima ni preostalo drugega, kot da se zadovoljita s fotografiranjem zunanje arhitekture.
Na pomoč gostoljubje Jeseničanov
Če sta ostala na zunanji strani spomenikov uradne zgodovine kraja, pa jima je vrata v svoje prostore na široko odprl oče alpske smučarke Alenke Dovžan. Na njegovem pragu sta se znašla zaradi privlačnega videza hiše, v kateri je leta 2003 s hčerko in njenim partnerjem odprl restavracijo s pravim gorenjskim imenom Ejga. »Gre za dobro obnovljeno hišo iz zgodnjega 19. stoletja, ki vsakemu obiskovalcu pade v oči,« je pripovedoval Emir. V njej sta si začela ogledovati olimpijski kotiček s fotografijami in medaljami Alenke Dovžan, ko sta natakarico pobarala, ali bi jima lahko kdo prišel o razstavljenem povedat kaj več. Prišel ni nihče drug kot sam lastnik, oče olimpijske zmagovalke, in jima ob čaju razkazal prostore v hiši gorenjskih specialitet. »Z veseljem nama je razložil vse o bogati zgodovini hiše, ki je, preden se je znašla v njegovih rokah, doživela marsikaj, vključno z nacionalizacijo in denacionalizacijo,« je povedal Emir. Hiša je bila po pripovedovanju izvidnikov prav zares pravljična in po srečnem naključju tudi edini muzej, v katerem sta lahko potešila svojo radovednost.
Na Golici
Sprehod po Stari rudni poti je bil naslednje v vrsti razočaranj – »samo blato in nikjer žive duše«. Zato sta si izvidnika želela ogledati še tisti predel mesta, ki mu je prislužil drugi del naziva »mesto jekla in cvetja«. Vzpenjajoča pot ju je peljala nad »realsocialistično arhitekturo mesta duhov«, v slikovite višave, kjer sta si pljuča napolnila s svežim gorskim zrakom in pozabila na jeseniško sivino. V Planini pod Golico sta si želela najprej ogledati Savske jame, vendar ju je zamrežen in zaklenjen vhod dokončno odvrnil od poskusov kulturnega udejstvovanja. V zameno sta globoko vdihnila in se prepustila naravnim čarom visokoležeče vasi.
Na poti do svojega prenočišča nista mogla iz svoje kože in sta se ustavila še ob cerkvi Svetega križa, zgrajeni za okoliške rudarje, v bližini katere so ju prijetno presenetile jaslice v naravni velikosti izpod rok domačina Cene Razingerja. »Ravno zadnjič sva o njem gledala prispevek po televiziji,« sta povedala vseveda izvidnika, ki sta njegove jaslice z veseljem fotografirala.
S postelje pogled na Triglav
V popoldanskih urah, po že precej pešačenja in ogledovanja, sta izvidnika prispela na kmečki turizem Betel, ki jima ga je za prenočišče priporočila uslužbenka TIC. »Sobo z zajtrkom sem iz previdnosti rezervirala že vnaprej, čeprav sva bila v prenočišču edina gosta.« Nista pa tam sama obedovala. V prijetnem prostoru sta si v družbi še ene skupine, ki je praznovala rojstni dan, privoščila prave domače gorenjske specialitete: gobovo juho, krvavico, pečenico, zelje, ajdove krape in zavitek, zraven pa se je prilegel odličen primorski refošk. »Hrana je bila zelo okusna in tudi nasitna, saj do večera nisva jedla ničesar več.«
Kako pa jima je bilo všeč prenočišče? »Gre za družinski hotel, kjer delata odrasla sinova in so bili vsi zelo prijazni.« Soba? »Čista in mirna, z osupljivim pogledom na Triglav! V njej sva po vsem dnevu hoje po svežem zraku spala kot top. Samo ena stvar je, a niti ne veva, ali bi jo sploh povedala…« Ob našem prigovarjanju sta nam vendarle zaupala pripombo: »V kopalnici ni bilo mila za prhanje. Če bi vedela, bi seveda prinesla svoje, a sva navajena, da je v tujini za to vedno poskrbljeno.«
Pred težko zasluženim počitkom in ogledom oddaje Bob leta sta še zadnjič zagrizla v hrib, saj sta se želela oglasiti na kmetiji Smolej. »Tam živi mlad fant, ki se ukvarja z vzrejo islandskih konjev in peko kruha,« sta nam svojo odločitev razložila izvidnika, ki sta podatek o njegovi kmetiji pridobila sama na internetu, do nje pa so jima v resničnem življenju pomagale dobre oznake. »Pripisala bi mu kakšnih 32 let. Pustil je službo in zdaj sam živi na svoji kmetiji, kjer med drugim prireja delavnice peke kruha in peciva za otroke. Fejst fant,« s komplimenti ni skoparila Nada. Sloves prijetnega mladeniča si je prislužil tako, da jima je ponudil kruh iz domače moke in se z njima na dolgo in široko pogovarjal o svoji dejavnosti.
Sončna nedelja
Po prijetnem počitku se je izvidnikoma prilegel zajtrk, poln domačih dobrot, ki so jima ga postregli na turistični kmetiji Betel. Večer prej sta bila od celodnevne aktivnosti tako utrujena, da je Emir zaspal na krušni peči v skupnem prostoru med gledanjem televizije. Zajtrk, ki so ga postregli samo za njiju, je vseboval vsega po malem: »Na mizi so bile domače klobase, domač med in skuta, domača marmelada, sadje, sok, skuhali so nama tudi odlično turško kavo.« Ob odhodu iz gostišča sta se z lastniki rokovala in obljubila, da bosta še prišla. »Nedeljsko jutro nama je postreglo z božanskim soncem, ki je še polepšalo poglede na okoliške gorske stene,« se alpske narave spominjata izvidnika. »Ni kaj, lepa je naša Gorenjska, tako kot vsa Slovenija,« je sklenila Nada.
Po zajtrku sta se še enkrat ustavila na Jesenicah, kjer sta pri pridelovalcu medu kupila steklenico sladkega izdelka. »Za gospoda sva izvedela zaradi table z napisom 'pridelovalec gozdnega medu',« se pohvalita izvidnika s pravo raziskovalno žilico. Z gospodom, ki ima panje v Planini, pozimi pa živi na Jesenicah, sta pokramljala o pridelavi medu, nakar sta oborožena z domačim medom in kruhom od prejšnjega dne vzela slovo od starega fužinarskega mesta.
Čas je bil za strnitev vtisov. »Jesenice so prav zares depresivno mesto, pravzaprav mesto duhov! Nikjer žive duše, medtem ko se v obrobnih nakupovalnih središčih tare avtomobilov. Vse je zaprto in nikjer nobenega turista. Mestna tržnica šteje nekaj stojnic in je prav zares mizerna,« je z obžalovanjem naštevala Nada. »Očitno ni denarja,« je dodal Emir. Neturistična naravnanost kraja je prišla še toliko bolj do izraza, ko sta se izvidnika na poti domov ustavila na blejski kremni rezini. Tam se je turistov kar trlo, in to kljub nesramno dragi slaščici. Denarja je očitno več kot dovolj.
