Zgornjih citatov nisem prepisala iz kakšnega kritičnega zapisa o Sloveniji. Navedki so iz Delovega intervjuja z madžarskim filozofom Gáspárjem Miklósem Tamásem, nekdanjim sodelavcem madžarskega premierja Viktorja Orbana, ki je govoril o razmerah na Madžarskem. Ki ji je Slovenija očitno tako podobna, kot je srečanje njunih premierjev opisal kolega Aleš Gaube: »Viktor Orban in Miro Cerar še nikoli nista zvenela tako podobno.«

Tako smo torej po 25 letih mukotrpnih naporov, da bi v samostojnosti končno morda res postali država, vredna tega imena, dosegli zavidljiv uspeh: v vseh treh točkah smo podobni Madžarski. Nekoč enemu najbolj mračnih satelitov nekdanje Sovjetske zveze, kjer so v 80. letih živeli tako kot v Jugoslaviji leta 1946 in kjer nikoli niso razčistili s svojo grozljivo fašistično preteklostjo. Oboje se jim je z Orbanovo diktaturo vrnilo: revščina in ksenofobija. Tudi pri nas. In obe državi sta obdani z bodečo žico. Predsednika, iz napake v napako bolj trmasta, sta si padla v objem. Strinjala sta se, da je treba za begunce kaznovati Grke z zidom na makedonski meji. EU sicer ustreza, da si roke mažejo drugi, a ta dva se ji zdita le malo preveč zagnana.

Kako je Orban postal najboljši prijatelj Mira Cerarja? Panika ob begunskem valu, ki ga ni znal misliti, in izkušnja tretjerazrednosti, ki jo »vzhodnjakom« vedno servirajo »veliki«, mu je sesula krhko masko resnega politika. In iz nemoči se je zatekel k sili. Posnemal je, kot vsak dobro vzgojen deček, seveda grobijana kratke pameti in kosmate pesti, tistega, ki je v Bruslju prejemal Junckerjeve poniževalnoljubkovalne klofute. (Juncker se namreč večinoma počuti kot blagohotni ravnatelj popravnega zavoda, katerega gojenci/vzhodni politiki zanj tu in tam opravljajo umazana dela.) V petek se je Cerar Orbanu zahvalil za nesebično bodečo žico. Ta mu je, vzvišeno, kot se spodobi za vodjo odpadnikov EU iz države, ki je bila nekoč cesarstvo, naložil nekaj pogojev, pod katerimi bi ga zanimal tretji tir. To bi imel, to daj, če ne, adijo. In Cerar je bil vesel. Tako kot je bil vesel klica hrvaškega predsednika.

Cerar je tako boječe blagozvočen, ko ob njem stojijo tujci. Doma pa se vse hitreje razjezi. Minuli teden nam je sporočil, da je Mramor, kljub v nebo vpijoči nezakonitosti, too big to fall, prevelik, da bi ga lahko kar koli odneslo. Obskurni dodatki ali slabo delo, na primer nadzor DUTB. Ali že prej visoki honorarji. (Ki navsezadnje tudi Cerarju niso onemogočili izvolitve, četudi je v času, ko je bil zaposlen na pravni fakulteti, v parlamentu mesečno prejemal okoli 2000 evrov pavšala.) Tako je torej razložil, da ima geslo država, to sem jaz, svoje nadaljevanje: etika, to sem jaz.

Da bi podkrepil ta svoj genialni argument, kjer enega odnese pašteta, drugega pa 48.000 evrov ne, se je zatekel h klovnovstvu s famoznim listkom o esenci slovenstva. Seveda se cela država reži, kajti cesarjeva rit je gola, pa naj se še tako dostojanstveno suče na petkah. A težava je drugje, ne v tistem, kar je s tem listkom hotel povedati, ampak v tem, kar je dejansko pisalo.

Cerar namreč po letu in pol na oblasti še vedno ne pozna pojma državljana. Še vedno ne razume, kaj pomeni republika, še vedno mu niso jasni osnovni politični pojmi, na primer demokracija, v kateri etnična pripadnost ni nikakršen razločevalni kriterij. Slovenija je zanj etnično čista. In zato rešuje begunsko krizo z žico, odpravil pa ni niti najhujših kršitev romske pravice do vode; zanj ne obstajajo. Tako kot ne kakšnih sedemnajst odstotkov državljanov, ki niso Slovenci. V trenutku, ko se mu sesuva še zadnja trohica kredibilnosti, se zateče v lumpenproletarsko pojmovanje »Slovenca«, ki da je fejst kerlc, ki ne jamra, ki je seveda domoljub (in ti, tako kot on, nikoli ne znajo slovensko) in ki deluje. A kaj je pravzaprav tisto jamranje? Ali nas ni tudi Mramor nekoč že zmerjal z bolniki, ki niso nikoli zadovoljni? No, prevedimo: jamranje je v bistvu kritika. Jamramo vsi, ki jima gledamo pod prste, ki ne »kupimo« ne krvavih žic, ne krvavih pasov zategovanja, še posebej ne od ljudi tako nekakovostnega materiala.

In nemudoma se je sprožil spin v drugi smeri: »Že spet se nekoga pribija na križ, kako tipično slovensko! Pa saj to dela tudi Jaka, pa Franci, pa…, pa saj drugi drugje še bolj kradejo!« So what? Pa kaj? Zdaj govorimo o tem, govórimo, prosim, o tem. A ravno ta spin, ta manever zastranjevanja, relativizacije, nenadne minimalizacije grehov razkrinkanih, ta gnila nenačelnost, ki jo je uprizoril Cerar, je res slovenski nacionalni šport. To, ne pa ogorčenje ob razkritju umazanih rabot. Na te v vseh resnih demokracijah reagirajo enako odločno, le da tam zadeve dobijo epilog, v Slolandu pa premier afne gunca s slaboumnimi listki, za katere njegov državni sekretar upravičeno pomisli, da mu jih je podtaknil kdo, ki ga je hotel sramotiti.

In še glede rešitev: gotovo jih išče, a na napačnih krajih. V Budimpešti jih ni. Poniževanje Slovenije s približevanjem k tej vse bolj klavrni, vse bolj sovražni, ksenofobni vzhodni Evropi, pa četudi iz razočaranja, ker ga zahod ne jemlje resno, je najslabše, kar je lahko našel.