Filip Flisar: Dolgčas mi ni všeč. Sem divji deček, rad grem hitro in sem izpostavljen nevarnosti

Saj nisem šel tja, da bi tekmoval z njimi. V Kranjski Gori sem bil zaradi sebe in treninga, čeprav se naši časi ne razlikujejo veliko. Smo blizu. Zame je predvsem super, da sem lahko z njimi. Nič drugega.

To sem hotel že pred sezono – najti svoj način dela in ekipo za trening, da bom čim bolj miren, s čim manj stresa in s čim boljšimi treningi, ki mi bodo omogočili konstantnost vrhunskih rezultatov. Do letos je bilo preveč motečih zunanjih dejavnikov. Trenerji so se menjali, potem nas je več tekmovalcev najelo novega trenerja, a se je nekdo poškodoval in se stroški niso več delili… Včasih je šlo vse narobe in v takšnem okolju se nisem znašel. Uspešen sem lahko samo z dobrim počutjem. Rezultati so pokazali, da letos delam pravilno.

Ker imajo luštno ekipo, sem jih vprašal, če lahko treniram z njimi. Dogovorili smo se, da sem del njihove ekipe, čeprav tekmujem za Slovenijo. Tudi njim ustreza, da sem zraven, saj imajo primerjavo z dobrim tekmovalcem. Meni ustreza verjetno še bolj, saj imajo v ekipi več trenerjev in je zame trening bolj praktičen.

Kar zadeva smučanje, zgolj z italijanskimi trenerji, imam pa svojega kondicijskega trenerja in mentalnega trenerja.

V preteklosti je vse slonelo na meni, ko sem moral razmišljati, kje so dobre proge in primerni pogoji. Zdaj vse uredijo drugi. Trenerji mi samo rečejo, kam naj pridem, moja edina skrb pa je, da ne zamudim. Dobro je tudi to, da imajo več trenerjev, zraven sta še dva serviserja, zato se delo razporedi. Vse je boljše in manj stresno.

Letos vse poteka bolj preprosto. Stvari si rad poenostavim. Nisem rad v negotovem okolju. Skozi leta sem se naučil, kako vse to odpraviti, in trenutno mi gre že precej dobro.

Znotraj smučarskega krosa sem prepoznaven, toda bistveno manj pri splošnem občinstvu, kar ni nujno slabo. V Sloveniji je precej drugače, a če imam prepoznavnosti v Mariboru čez glavo, grem čez mejo v Avstrijo, denimo v Lipnico, in je takoj bolje in lahko bolj v miru kaj pojem.

Smučarski kros raste. Vse več ljudi ga pozna in jim je všeč. Napredek je. V preteklosti tega športa ni nihče poznal, zdaj pa vedo, za kaj gre. Ljudje takšne nove športe jemljejo bolj zadržano, toda sčasoma vidijo, da gre za resen šport.

Nikamor. Infrastruktura za smučarski kros je v Sloveniji zelo slaba. Tudi jaz ne morem storiti kaj več, saj sem sredi tekmovalne kariere. Pri nas je problem že to, da naša smučišča nimajo veliko snega, za progo smučarskega krosa pa potrebuješ veliko snega in tudi ljudi, ki jo vzdržujejo. Kadar se kakšen hribček podre, ga je treba na novo nametati. Tudi v Smučarski zvezi Sloveniji se nič ne dela, da bi se organizirali tečaji za najmlajše. Morda bom v prihodnje bolj aktiven na tem področju, a šele po koncu kariere.

V tujini, kje pa drugje? Pri nas ni bilo nič. Treniral sem v tujini, v Švici, Avstriji, Italiji… Pri nas se ni nič začelo.

Čeprav je bilo naporno, je bila to dobra odločitev. Nimam veliko prostega časa, zato ni bilo lahko preiti na kolo BMX in se resno tekmovati. Ne moreš trenirati samo enkrat na mesec. Kljub naporom se je obrestovalo, saj mi je vožnja z BMX koristila tudi pri smučanju. Specifika športa je precej podobna kot pri smučarskem krosu. Lahko se potegnejo vzporednice, dobiš pa tudi boljši pogled na progo. Ko sem zdaj na vrhu proge za smučarski kros, vidim v glavi drugačno linijo kot v preteklosti.

Kolo je že ves čas moja druga stvar v življenju. Res je, da nikoli nisem specifično dirkal z nobenim kolesom. BMX mi je kljub temu všeč, saj je dirkaška disciplina. Rad dirkam, še posebno proti drugim ljudem. V takšnih pogojih se dobro počutim, zato je bil BMX najbolj smiselna možnost.

Avtomobilizem mi je zelo všeč. Čutim veliko strast do avtomobilov in motorjev. Doma imam dva motorja in en bolj dirkaški avtomobil. Zagotovo je dirkanje z avtomobili ena od možnosti, ki bi me zanimala po koncu smučarske kariere. Malo bom še razmišljal o tem, potem pa bomo videli.

Jasno je, da je v ospredju smučarski kros, toda dolgčas mi ni všeč. Vedno iščem nove izzive. Rad imam hitrost… Divji deček sem. Rad grem hitro in rad sem izpostavljen nevarnosti. To je del mene, zato moram te potrebe zadovoljevati.

Vedno sem v takšni situaciji. Ljudje, ki me gledajo, mislijo, da sem nor. Najprej smučarski kros, potem BMX… Vse, kar delam, mi koristi. Nevarnost je lahko zelo relativna. Lahko se s smučkami peljem 150 kilometrov na uro, a bom manj nevaren kot nekdo drug, ki ne zna smučati in se po progi pelje 20 kilometrov na uro. Toleranca, kjer se še počutim varno in imam situacijo pod nadzorom, je pri meni bistveno višja kot pri drugih. Nikoli pa ne grem prek svojih zmožnosti. Velika razlika je, ali si nor ali neumen. No, jaz nisem neumen, samo nor.

Ne še, zato sem jezen. Res bi bil že čas, da končam. Včasih ljudje pravijo, da nimajo časa za študij, kar je larifari. Če sem lahko naredil srednjo šolo brez popravnega izpita in potem še tri letnike fakultete, bi lahko končal tudi študij. Toda kariera se je tako razvila, da sem moral za vse skrbeti sam, s čimer res nisem imel časa. Lani sem bil že zelo blizu, saj mi manjka samo še nekaj izpitov, toda potem je prišlo tekmovanje z BMX, vmes sva se tudi s punco preselila v novo stanovanje, zato se mi je skoraj zmešalo. Nihče ne more reči, da sem kot precej drugih študentov, ki stagnirajo, čeprav imajo čas.

Ja, rekel bom, da je lahko tudi divjak na koncu inženir. Nekega dne bom to zagotovo rekel, brez skrbi.