Naj tole podkrepim s prvim videnim koncertom Sissokoja in Ségala leta 2011 v New Yorku. Nastopila sta v foajeju slovite dvorane Webster v okviru Globalfesta (znanega festivala glasbe sveta), kjer se je gnetlo zijal in veseljakov, ki pa so med koncertom podobno umolknili in vpijali milozvočnost z odra kot pozorno občinstvo v zgledno polni Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Ne glede na okoliščine in postavitev koncerta je bil odziv po glasbenem okusu sicer sorodne publike podoben. S tem ne poudarjamo preveč kultiviranosti občinstva, ampak predvsem način, kako se glasbene materije, javne predstavitve snovanja muzike skozi dialog dolgoletnih prijateljev in glasbenih kolegov lotevata Sissoko in Ségal. Očitno je, da se tega njunega srečanja publika naleze, se mu pusti podvreči in uživa v tem vseeno nenavadnem duetu, pri katerem ne manjka iskanja skupnih imenovalcev. Od skupne tonalitete, kjer se kora v odtenkih odstopanja od utrjenih uglasitev enaindvajsetih strun v prostrani mandejski kulturi prilagaja in približuje zahodnoevropski, do bolj poudarjene zrnatosti igre na čelu, pri čemer Ségal manj uporablja lok in bolj druge načine ubiranja strun, s čimer se bolj približuje vlogi strunskih glasbil v tradicionalnem zahodnoafriškem ansamblu griotov ali pa vlogi čela v jazzu in drugih sodobnih zvrsteh.

Ségal, ki je po svoje tudi prehodil pot od klasičnega glasbenika do glasbenika, ki igra v pop ansamblih, je bolj prevzel način nastopanja malijskega sodruga, ki je meditativno osredotočen, nenehno sproščen, graciozen, a ves čas natančen, gibek, duhovit v podajanju variacij na avtorske izvedenke ukoreninjenih viž in jih mora poznati vsak zahodnoafriški korist. Da uspelo srečanje ni povezano samo z dvema različnima svetovoma, je pokazala skladba, ki se napaja pri muzah iz brazilske krajine, kjer sta oba v lepo zgrajeni miniaturi drobnih zasukov svoj inštrument odpeljala v drugačen svet glasbene fantazije, poln notranje drame, razpletov, radosti in toplih diskrepanc. Mala večerna šola iz tega, kako se rojeva muzika: iz spoštovanja, z dolgimi vajami, ki so hkrati druženje, spoznavanje, eksperimentiranje in snovanje novega iz starega, ne da bi kaj od tega zares prevladalo. Nastane fin koncertni večer.