Verjetno je moj slog odraz tega, da se v zadnjem času sprašujem o smiselnosti pisanja. Sprašujem se torej, čemu sploh sodelovati v tem diskreditiranem polju literarne umetnosti, ki v imenu dostopnosti bralcu, torej nekakšne navidezne jasnosti in objektivnosti, rumeni, hkrati pa vem, da tega zgodovinske nabora, iz katerega črpa literatura, ne morem kar tako zavreči. Poleg tega je literatura blazina, če se izrazim z jezikom Uroša Zupana, na katero položim glavo, ko sem utrujena. Iz te razpoke prihajajo na plano spraševanja, kaj imam sploh še povedati, ko pa so bile že vse zgodbe upovedene, in kako naj to povem. Med pisanjem romana se mi je zdelo, da povedi iz mene padajo kot kamni – zato so večinoma kratke in natančne. Hkrati je roman proizvod mojega vztrajnega čiščenja. Pisala sem ga z zavestjo, da se v primeru, da žrtvujem povedi ali prizore, ne bo zgodilo nič hudega.
Zakaj dvomite o smiselnosti pisanja?Zaradi trenutne situacije v našem kulturnem prostoru. Gre za vprašanje, kako smo avtorji in avtorice v Sloveniji obravnavani. Diskvalifikacija, da mi samo beremo in pišemo, je pogosta, zdaj pa se to prenaša še na strukturno raven. Kar pisatelji in pisateljice počnemo, nikoli ni bilo obravnavano kot delo, čeprav je. Na vsakem koraku nas klestijo – to velja še posebej v medijih in na tako imenovanem ministrstvu za kulturo. Napisati roman je napor, celo fizični napor, popolnoma enakovreden naporom drugih dejavnosti, s to razliko, da večino časa odgovarjaš samo samemu sebi. Pisati je zaveza, ki mene običajno privede tudi v obsedenost. Zbujam se sredi noči in preverjam, ali tisto, kar sem napisala, stoji ali ne; celo večnost se mučim z enim samcatim prizorom, ki mi nikakor ne steče. Bitke so različne, ampak vselej – so.
Seveda sem hvaležna, da sem lahko napisala ta roman in ga je urednik tudi sprejel, toda sistemske težave obstajajo.
V snovanju svoje proze se aktivno naslanjate na teoretska besedila, na dela drugih avtorjev. Medbesedilnost vam ni tuja. Na kaj ste se oprli ob romanu Intimno?Ta roman sem zelo zavestno pisala v okviru žanra postkolonialnega romana, pri tem so me vodile pisateljice, kot so Chimamanda Ngozi Adichie, Zadie Smith, Audre Lorde... Trenutno lahko spremljamo pravo eksplozijo avtoric iz tako imenovanega tretjega sveta, ki pišejo fantastične romane. Preden sem začela pisati, sem nekaj tujih del prebrala še enkrat, da sem se zavedela, kje stojim. Od Chimamande, ki sem jo tudi prevajala, sem se naučila, kaj pomeni komunikativnost in kako graditi zgodbo. Medbesedilnost imam rada, ker vem, da ne začenjam od začetka. Vsako misel, poved, teorijo še vedno predelam po svoje, ampak ne stojim na začetku zgodovine.
V romanu je ena osrednjih tem spolna identiteta, torej seksualnost. Ukvarja se s transseksualizmom, in sicer skozi lika Fadula in Taya. Ali ste v konstrukciji obeh likov zavestno nadaljevali vprašanja, ki ste jih zastavili že s prejšnjimi romani?Pred pisanjem sem začutila, da se bom vrnila k svojemu prvencu, Koži iz bombaža. Ozadje mojega zanimanja je dobro pojasnil martiniški filozof Frantz Fanon, ki je ugotovil, da je telo temnopoltega moškega reprezentacija biološke moči, navezuje se na spolnost, atletiko, boks, agilnost, medtem ko je belec poosebljenje intelekta. V knjigi Intimno me zanima fluidnost spolne identitete. Name so močan vtis naredili newyorški temnopolti transseksualci, ki so subverzija stereotipne podobe temnopoltega moškega. Seksualnost je tema, h kateri se rada vračam. Zdi se mi, da sem jo v prejšnjih delih nekako nastavila, v novi knjigi pa jo podrobneje razdelala. Fascinira me diskurz, ki se plete okoli spolne identitete, zato so mi ljube tudi slovenske lezbične avtorice, kot je na primer Nataša Velikonja. V njihovi pisavi ni pretencioznosti, stvari so sposobne podati v čistem, jasnem, skoraj naturalističnem jeziku.
Zaradi teh tematik se vas je oprijela etiketa erotične pisateljice. Ste se je že otresli oziroma, če vprašam drugače, kako jo komentirate?Name se je nalepila tudi etiketa tiste, ki piše o Afriki, kar je redukcionistično. Z Visoko travo sem pokazala, da pišem tudi o tistem, kar ni povezano z Afriko. Podobno ozka in nesmiselna je tudi oznaka erotične pisateljice, čeprav me erotičnost fascinira. Rada se igram z mejo med erotičnim in pornografskim oziroma raziskujem, kaj je pornografsko, kaj je intimno. Gre za povsem obrtniško raven upovedovanja, kako daleč zmorem iti kot pisateljica. In spet – erotični pasusi korespondirajo z romani Dragana Velikića, eseji Audre Lord in deli Chimamande Ngozi Adichie.
Od tod potem naslov Intimno?Naslov se navezuje tudi na dilemo, ali je legitimno, da kot belopolta ženska pišem o temnopoltem moškem. Ugotovila sem, da bi bilo vse drugo, razen intime, nekakšna vzvišenost, pretencioznost. Bližina med dvema je edini legitimni vstop v zgodbo.
