Pri delitvi povolilnega plena (oblasti) je vlada, čeprav ima nič kaj varčevalno število resorjev in ministrov, očitno premajhen kos, da bi bili vsi zadovoljni. Nezadovoljnih s svojim deležem je zelo veliko. HDZ, ki je do oblasti prišla predvsem zavoljo ideološke naklonjenosti desnici vodje Mosta Bože Petrova, je sicer dobila veliko ministrstev, a v stranki je veliko užaljenih, ker jih strankarskemu šefu Tomislavu Karamarku ni uspelo poriniti na katerega od ministrskih stolčkov. Prepričani so, da je Karamarko preveč popuščal tretji stranki na volitvah pri izbiranju ponujenih imen. Če sta se stranki že dogovorili o resorjih, potem bi, so prepričani osmoljenci iz strankarskega vrha HDZ, njihova stranka morala imeti proste roke pri določanju ministrov, ne pa da je Most od HDZ izsilil imenovanje ministrov iz vrst drugorazrednih podeželskih politikov .

Karamarko bo imel še kar nekaj težav, da bo pomiril užaljene in razočarane. Pojasnilo, da je za oblast treba včasih kaj in koga žrtvovati, jim bo slaba tolažba. Še posebej, ker se je težko izogniti občutku, da je Karamarko Petrovu marsikaj prepustil, samo da je na ministrske položaje spravil ideološko najbolj desna imena, kot sta Mijo Crnoje (minister za branitelje), ki obljublja sezname izdajalcev in lustracijo levih, in Zlatko Hasanbegović (kultura), ki je tistim, ki ga sploh poznajo, bolj kot po kulturni dejavnosti poznan po svojih napovedih križarskih pohodov proti vsem, kar kar na hrvaškem diši po času pred letom 1990. Glede tega je Hasanbegović predvsem podaljšana roka Karamarka in realizator njegovega obračuna s predtuđmanovsko Hrvaško.

Da je Petrov z vodjo HDZ opravil kravjo kupčijo, meni tudi vse več mostovcev in po uporu nekaterih poslancev zaradi njegove zavrnitve sodelovanja z Milanovićevo SDP, programsko veliko bližji Mostu glede vrste vprašanj, vodstvo stranke verjetno zapušča še ena skupina zaslužnih za strankino volilno presenečenje. Popuščanje stranki HDZ ni le kadrovsko, ampak tudi programsko, menijo in svarijo, da je Most v boju za oblast pozabil svoja temeljna načela, kot so strpnost, neideološkost in gospodarnost.

Svojevrstno katarzo doživlja tudi poraženec, pa ni toliko volilni kot pogajalski. SDP je razcepljen glede krivca za neuspeh v pogajanjih za oblikovanje koalicije z Mostom. Sobotni sestanek vrha stranke, ki je potekal za zaprtimi vrati, je bil po nekaterih informacijah vse prej kot analitičen, strpen in ustvarjalen. Boj za prvega človeka stranke, ki si ni opomogla od pristanka na vzporednem tiru hrvaške politike, so zaznamovale ostre besede, povišani toni in obtožbe, predvsem na račun Zorana Milanovića, ki je vlado in stranko vodil samodržno in bi moral nositi največjo odgovornost za neuspeh. Milanović in nekaj njegovih pristašev, predvsem notranji minister Ostojić, očitno niso pripravljeni za zamenjavo na čelu stranke, ki jo je treba obuditi iz stanja klinične smrti in ohromljenosti. Če bi pogajanja o koaliciji z Mostom uspela, bi še naprej obveljal videz monolitnosti stranke, poraz pa je pokazal tudi vrsto razhajanj, zaradi katerih so zahteve po novem vodstvu vse močnejše. Prvi spopad je Milanović izgubil, saj je bil izglasovan drugi datum volilne konference od tistega, ki ga je sam predlagal. Obeta se oster boj za vodenje stranke oziroma tistega, kar bo od nje ostalo.