Ljubljano osnutek načrta zmanjševanja poplavne ogroženosti do leta 2021 vključuje med 61 najbolj ogroženih območij v državi, ki jih je treba nujno čim prej zaščititi pred poplavami. Toda nad predvidenimi ukrepi v dokumentu, ki bi moral biti tudi po pojasnilih ministrstva za okolje in prostor ključen za zaščito najbolj ogroženega slovenskega prebivalstva in premoženja, je velik del vodarske stroke razočaran.
»Zares dolgo – vsaj pet let – smo čakali na ta načrt, ampak dokumenta, ki je v javni razpravi, nekako ni mogoče imenovati načrt,« ocenjuje docent na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani dr. Primož Banovec. Za kaj takega po njegovih besedah manjkajo vsi štirje ključni elementi. »V dokumentu ni niti konkretnih ukrepov na posameznih porečjih, razen tam, kjer že leta pripravljajo državne prostorske načrte zanje. Ni časovnice njihovega uresničevanja, niso ocenjeni stroški ukrepov, viri financiranja pa so našteti zgolj okvirno.«
Ljubljanica z Gradaščico sodi med tistih »srečnih« deset od skupno 17 porečij, za katere oblasti že leta pripravljajo državne prostorske načrte. Za reševanje Ljubljane so tako v osnutku predvideni konkretni posegi, med njimi recimo suhi zadrževalnik Razori in povečanje pretočnosti struge Malega grabna. Takšni in drugi gradbeni ukrepi praviloma najbolj pripomorejo k povečevanju protipoplavne zaščite določenega območja. A veliki projekti glavnega mesta ne bodo rešili vseh nevarnosti, opozarja strokovnjakinja za vode in predstavnica Inženirske zbornice Slovenije dr. Lidija Globevnik.
Posamezniki, ki ogrožajo okolico, ob vsakem vodotoku
Ob rednem vzdrževanju vodotokov se je treba v Sloveniji po njenih besedah lotiti tudi manjših gradbenih posegov in odpravljanja lokalnih vzrokov poplav. »Glinščica je pri ljubljanskem živalskem vrtu na Viču leta 2014 prestopila bregove in poplavila velik del Rožne doline zaradi zožene struge tik pod rahlim ovinkom, iz katerega je nato voda udarjala čez levi breg. Ker je povsem ob bregu stavba z betonsko ograjo okoli dvorišča, se voda nato ni mogla vrniti v strugo, temveč je odtekala po vzporedni ulici in zalivala kleti. Hiše tik ob Glinščici pa niso bile poplavljene, saj je tam voda ostajala v strugi,« pripoveduje Globevnikova.
Predlagani protipoplavni načrt takih primerov ne rešuje. Omenja le velike državne projekte, ki jih bomo financirali s pomočjo evropskega denarja. »Manjše gradbene ukrepe bodo še naprej morale načrtovati občine, ki so še vedno polno odgovorne za pozidavo zemljišč in nasploh za lokalno urejanje prostora,« Globevnikova opozarja, da ni samo država tista, ki je dolžna zagotavljati poplavno varnost prebivalstva. Kljub temu pritrjuje, da bi predlagani protipoplavni načrt državo in občine (pa tudi različne sektorje prometa, gozdarstva, kmetijstva...) lahko usmeril v tesnejše sodelovanje. »Žal se bodo kljub načrtu mnoge občine še naprej soočale z vprašanji, katere protipoplavne ukrepe naj izvajajo, kdaj se ti splačajo in kje dobiti denar zanje. Še naprej bodo morale same izdelovati študije in predloge ter usklajevati različne rabe prostora. Ob tem pa bodo morale poskrbeti, da bodo predvideni ukrepi usklajeni z evropskimi cilji, če jih bodo seveda hotele sofinancirati z evropskim denarjem.«
Vendarle pa gradbeni ukrepi niso vse, še opozarja Globevnikova in dodaja, da protipoplavni načrt vsebuje še vrsto negradbenih ukrepov, kot so spremljanje stanja, evidentiranje pojavov, opozarjanje na poplave, ukrepanje ob njih in sploh pripravljenost nanje. »To je včasih še najbolj učinkovit ukrep, s katerim zmanjšujemo škodo,« pravi.
Za uresničitev velikih projektov potrebno vsaj desetletje
Da v načrtu ni niti nič novega niti nič strateškega, pa vztraja direktor podjetja za modeliranje, projektiranje in meritve v vodarstvu DHD Tomaž Hojnik. »Namesto najvišjega plana, ki bi moral biti kot kakšen podroben prostorski načrt, le da za vode, so zdaj samo skupaj zbrali največje ukrepe, na katerih se že dela, in jih zapisali v en dokument.«
Toda solastnik Instituta za ekološki inženiring Uroš Krajnc opozarja, da vsaj pri večjih projektih strateški premislek niti ni možen, saj postopki od ideje do njene uresničitve pri nas zaradi nasprotovanja civilnih iniciativ posegom, upiranja lastnikov zemljišč njihovi prodaji in navsezadnje tudi zaradi revizijskih postopkov pri izbiri izvajalca trajajo tako dolgo, da je vprašanje, ali bodo v načrtu predlagani ukrepi sploh vsi pravočasno – do leta 2021 oziroma 2022 – izvedeni. Spomnil je na Ljubljano. Ta je prvo razgrnitev državnega načrta protipoplavne zaščite doživela že pred osmimi leti, a niti danes ni bistveno varnejša, saj se uresničevanje načrta še ni niti začelo. »Za Kostanjevico na Krki recimo, ki je bila v zadnjih petih letih večkrat poplavljena, pa po mojih informacijah nimamo niti koncepta, kako bi problem odpravili. To pomeni, da bo tam še naslednjih deset let edina prava obramba pred poplavami civilna zaščita,« poudarja Krajnc.
