Pred petimi leti so bile razmere precej drugačne. 388 najbogatejših je imelo toliko premoženja kot skupaj 3,6 milijarde najrevnejših zemljanov. Lani pa je imelo toliko premoženja v rokah le 62 najbogatejših posameznikov, v najnovejši študiji ugotavlja Oxfam, mednarodna konfederacija več organizacij, ki se bori proti revščini in nepravičnosti. Vrag je že zdavnaj odnesel šalo. Tudi racionalizacije, da bogatenje posameznikov na vrhu lestvice ni problematično, ker se hkrati zmanjšuje število tistih najbolj revnih, niso več niti na mestu niti prepričljive.
Gospodarska rast ni namenjena revnim
Vsi, tudi Mednarodni denarni sklad (IMF) in Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), ugotavljajo, da teorija o prelivanju dohodkov od najbogatejših do najrevnejših s pomočjo nižanja davkov, ki naj bi spodbujali gospodarsko aktivnost, v praksi ne deluje. V minulih petih letih, ki jih je v razvitem zahodnem svetu zaznamovala najhujša finančno-gospodarska kriza od druge svetovne vojne, se je premoženje polovice najrevnejših na svetu še dodatno zmanjšalo za bilijon dolarjev oziroma 41 odstotkov. Najbogatejši so v tem istem obdobju postali še bogatejši – njihovo premoženje se je povečalo za 44 odstotkov na 1,76 bilijona dolarjev.
Nič bolj spodbudni niso podatki o dohodkih. Če bi bila rast dohodkov razporejena enakomerno, bi pričakovali, da se bodo dohodki v vsakem decilu povečali za približno deset odstotkov. A se niso. Desetim odstotkom ljudi z najnižjimi dohodki so se dohodki med letoma 1988 in 2011 povečali za neznatnih 0,6 odstotka, zgornjim desetim odstotkom pa za 46 odstotkov. Prav slednji naraščajoči razkorak je razlog za skrb in ukrepanje. V Oxfamu tako na razvojne cilje Združenih narodov o odpravljanju skrajne revščine gledajo opravičljivo kritično. Že res, da smo od leta 1990 uspeli iz skrajne revščine rešiti okoli milijardo ljudi, a če bi dohodki najrevnejših v revnih državah rasli tako hitro kot povprečni dohodki, bi že leta 2010 iz skrajne revščine rešili dodatnih 200 milijonov ljudi. Tako pa je po ocenah Svetovne banke lani v skrajni revščini oziroma z manj kot 1,9 dolarja na dan še vedno živelo 700 milijonov ljudi. Po napovedih Svetovne banke nam skrajne revščine do leta 2030 tudi ne bo uspelo prepoloviti in nikoli odpraviti, če dobrobiti gospodarske rasti ne bodo ciljno namenjene najrevnejšim.
Vse manj delu, vse več v davčne oaze
Tako imenovana teorija prelivanja dohodkov navzdol v praksi torej ne deluje. »Dohodki in bogastvo se stekajo k najbogatejšim; in to z alarmantno hitrostjo,« opozarjajo v Oxfamu. Za oris, izvršni direktorji največjih podjetij v ZDA so si plače od leta 2009, ko je razviti svet zajela finančno-gospodarska kriza, povečali za več kot polovico, medtem ko je povprečna plača praktično stagnirala. Vzrok, da smo »namesto ekonomije v dobro vseh ustvarili ekonomijo v dobro enega odstotka«, je, da gre vse večji delež bruto nacionalnega dohodka h kapitalu in vse manj k delu.
Problem dohodkovne in premoženjske neenakosti dodatno zaostrujejo davčne oaze. Po zadnjih ocenah naj bi imeli bogati posamezniki v davčnih oazah skritega kar 7,6 bilijona dolarjev premoženja. Posamezniki to počnejo podobno kot multinacionalke in druga podjetja, ki z uporabo davčnih oaz milo rečeno davčno optimizirajo svoje poslovanje. In slednjih ne najdemo zgolj na Forbesovi lestvici najbogatejših na svetu, ampak tudi na domačem dvorišču in tudi med pri Slovencih tako priljubljenimi športnimi asi. Pred časom smo že poročali o športnikih, ki so se z namenom znižanja obdavčitve dohodkov »preselili« v davčne oaze. S pozivi k znižanju davčnih stopenj ni sicer samo po sebi nič narobe. A prav slednji refleks je v minulih letih in desetletjih pripeljal do tako imenovanega »davčnega teka proti dnu«, ko države s ciljem privabljati podjetja in bogate posameznike tekmujejo v zniževanju davčnih stopenj. Nobena izjema ni Slovenija, ki je v minulih letih močno znižala obdavčitev kapitala.
