Sprejmite izziv, le tako boste lahko občutili slast zmage.« S temi besedami ameriškega generala Pattona je Tihomir Orešković v petek v saboru začel predstavitev programa nove hrvaške vlade. S citatom je poskušal javno odgovoriti na še vedno aktualno vprašanje, zakaj je decembra kot politični avtsajder iz odlično plačanih farmacevtskih finančno-poslovnih krogov sploh pristal na vodenje Hrvaške. In to v času, ko je država pred gospodarskimi preizkušnjami, ideološko razklana, v slabih odnosih z najmanj dvema sosedama ter sredi regije, ki jo pretresata begunski val in naraščajoča varnostna negotovost. »V čast mi je, če lahko pomagam svoji državi. Pustil sem plačo, mi je tega treba? Ne, toda pripravljen sem sprejeti izziv... Zame so najpomembnejši kazalnik državljani in kaj si oni mislijo. Sem sem prišel zaradi njih. Zaradi njih sprejemam to tveganje,« je po potrditvi v saboru rekel 50-letni Orešković, ki je abrahama srečal na novega leta dan.
Beg od ideologije – če bo le mogoč
Prvi hrvaški nestrankarski premier, ki je večino življenja preživel v Kanadi, ne skriva, da ni domač s hrvaškimi političnimi razmerami. To razume kot izziv – in kot osebno prednost. »Nisem politik, upam, da se bom v naslednjih letih nekaterih stvari naučil. Ne bom pa dopustil, da me ideologija spelje stran od mojih ciljev,« pravi Orešković, ki je v petek saborskim poslancem odčital lekcijo, potem ko so zaradi dveh spornih ministrov dobršen del razprave o novi vladi namenili polemiki o komunistih in ustaših. »Ta sabor je razdeljen. Pričakoval sem več. Če bi se tako vedli v mojem podjetju in toliko časa govorili o ustaših, bi to propadlo,« pravi ljubitelj golfa, branja, potovanj, fotografije in ribarjenja v reki Gacka v Liki.
Orešković tako ves čas sporoča eno stvar: njegova bistvena naloga bo iskanje zdravila za hrvaško gospodarstvo. Na vsak način se bo poskusil izogniti »stranskim« ideološkim temam. Obljubil je zmanjšanje nezaposlenosti, dvig BDP na prebivalca za dva tisoč evrov, povečanje izvoza za tretjino, olajšanje poslovanja podjetij in tako naprej. Med stališči, ki jih je v intervjujih doslej omenil, so podpora gradnji plinskega terminala na Krku in nasprotovanje iskanju nafte v Jadranu. Energetika je zanj ena treh temeljnih panog razvoja. Druga je turizem, pri katerem želi podaljšati turistično sezono in bolje povezati otoke s kopnim. Tretja je industrija. V infrastrukturi podpira modernizacijo železniške povezave od Reke proti Madžarski in gradnjo mosta na Pelješac. Čeprav ne mara ideoloških razprav in pravi, da pripadnike narodnostnih manjšin razume kot bogastvo, saj je bil konec koncev to v Kanadi tudi sam, namiguje, da še ni čas za cirilico v Vukovarju.
Njegova osredotočenost na ekonomijo je posredni dokaz pomanjkanja globljega razumevanja številnih drugih področij, nad katerimi bo kot premier vsaj formalno bedel. Ko so ga v Jutarnjem listu v novoletnem intervjuju spraševali, kakšni so njegovi pogledi in načrti glede zdravstva, reforme lokalne samouprave, neodvisnosti centralne banke, pokojninske reforme, odnosov s Slovenijo in zunanje politike nasploh, je Orešković ponujal en in isti odgovor: to vprašanje bom še temeljito preučil in potem videl, kako bi bilo najprimerneje ukrepati. Temu primerno vsebinsko ozek je bil njegov petkov predstavitveni govor.
Takšni odgovori so presenetljivo odkriti. Razkrivajo, da je Orešković previdna oseba, ki noče govoriti na pamet. Pomenijo, da se bo premier veliko sproti učil, in so testament okoliščin nastanka trinajste hrvaške vlade: namreč da je bila po volitvah 8. novembra jeziček na tehtnici za sestavo vlade stranka Most, ki je vztrajala pri tehničnem premierju zunaj vrst politične elite. Vsaj te obljube voditelj Mosta Božo Petrov ni mogel požreti, če je že pri številnih drugih uklonil hrbet. Takšen premier pomeni, da bo v tej vladi najvplivnejša stranka HDZ, čeprav se je njen vodja Tomislav Karamarko odrekel premierskemu položaju. K vodenju vlade pač sodi politična pa tudi politikantska dimenzija, ne le strokovnost. In HDZ je s svojimi izkušnjami, kadri po ministrstvih in javni upravi neprimerno močnejša od Mosta in samega Oreškovića, ki bo moral javnosti dokazovati, iz kakšnega testa je. Sodeč po poslovni karieri mu je vodenje sicer pisano na kožo, ima pa položaj šefa vlade, zlasti v koaliciji, svoje zakonitosti z včasih porušeno hierarhijo. Program vlade sta pisala HDZ in Most in tu se lahko skrivajo problemi, če bodo Oreškovića razumeli le kot izvajalca strankarsko usklajenega programa.
Nadziral promet, večji od proračuna
Tuje finančne ustanove so imenovanje poslovneža na čelo države, ki jo čaka izziv urejanja javnih financ, sprejele naklonjeno, z dvigom kreditne ocene Hrvaške. Orešković tudi sam očitno računa na svoje izkušnje iz poslovnega sveta, v katerem je zgradil uspešno mednarodno kariero. Odskočna deska zanjo ni bila Hrvaška, ampak Kanada, kamor sta oče Dane in mati Đurđa preselila družino, ko je Tihomir štel dve pomladi. V rojstni Zagreb se je vrnil šele leta 2009. Dolgoletno življenje v tujini izdaja njegov močan kanadski naglas, ko govori hrvaško, pri čemer se mu kakšen stavek ne posreči najbolj – še en znak avtsajderstva, ki pa mu ga niti ne očitajo preveč, razen nekaterih opozicijskih cinikov.
Orešković, ki ima tudi državljanstvo Kanade, je tam hodil po stopinjah očeta, kemijskega inženirja. Na univerzi McMaster v Hamiltonu je leta 1989 diplomiral iz kemije. Tri leta kasneje je na isti univerzi magistriral iz financ in informacijskih sistemov, leta 2008 pa opravil strokovni izpit certificiranega poslovnega računovodje. Združeno znanje kemije, financ in upravljanja ga je peljalo v farmacijo, najprej za trinajst let v podjetje Eli Lilly Canada, leta 2005 pa v izraelsko skupino Teva, ki je največji svetovni proizvajalec generičnih zdravil. Leta 2009 je postal glavni finančni direktor za območje vzhodne Evrope, Bližnjega vzhoda in Azije ter se preselil v Zagreb. Ko je Teva kupila lastnika hrvaške Plive, je leta 2012 postal predsednik uprave Plive, potem še dvakrat napredoval in od aprila lani nadzoroval vso globalno prodajo generikov Teve, vredno več kot šestnajst milijard dolarjev na leto. Kar je več kot letni hrvaški proračun.
Prav ta zadnji položaj glavnega finančnega direktorja je morda preprečil, da bi se v hrvaško politiko podal že prej, saj ga je prav lani spomladi v HDZ vabil Karamarko in omenjal ministrske položaje, a se je odločil drugače. Ko je Most po volitvah iskal nestrankarskega premierja, pa so bili izziv in ambicije očitno premočni. Pri čemer gotovo ve, da se mu za prihodnost ni bati, če bi delil usodo tistih hrvaških premierjev, ki so na položaj prav tako prišli s poslovnimi izkušnjami (Franjo Gregurić, Hrvoje Šarinić, Nikica Valentić), a so se morali vsi razmeroma hitro posloviti: njihove tri vlade so bile na oblasti skupno komaj za en dober polni mandat. Glede na izkušnje bodo Oreškoviću vrata uglednih podjetij odprta na stežaj, če se mu izjalovi načrt, da okusi slast zmage.
